Arhitekturne počitnice: Dopustniško bivanje kot izkušnja

22. 7. 2015 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Jan Brockhaus in Knut Bry

arhitektura, arhitekturne počitnice, mlin na veter, kampiranje

Razmišljanje o prostih dopustniških dneh je vedno prijetno, ne glede na to, kje in kako jih bomo preživeli. Pričakovanja so vsaj tako različna, kot so možnosti, ki se nam ponujajo. Ponudba namestitve je iz leta v leto pestrejša, tudi takšna, ki vabi z drugačno izkušnjo. Kaj bi izbrali: hišico na dimniku, kampiranje v središču Berlina, poležavanje v mlinu na veter ali preprosto razgledovanje po norveški neokrnjeni naravi?

Mlin na veter

Grški otoki so posejani s starimi in novimi mlini na veter. Skoraj ni fotografije Mikonosa ali Santorinija, na kateri ne bi bil vsaj kakšen, seveda s čudovitim razgledom na neskončno modro morje v ozadju. V mlinu na veter lahko na Santoriniju tudi počitnikujete. Družina Levitis je namreč leta 2004 začela graditi kompleks treh vil, ki so jih poimenovali kar Windmill. Tako arhitekture kot gradnje so se lotili sami, pravi menedžer in lastnik Nikos Levitis, za prvo je odgovorna njegova mama Fotini, za drugo oče Nestoras Levitis, gradbeni inženir. Pri arhitekturni zasnovi so se držali tradicionalne kikladske gradnje, za katero so značilni bela zunanjost (v notranjosti so uporabili modro, rožnato in zeleno barvo, v vsakem mlinu drugo), modra okna in vrata, stožčasta oblika, uporaba lokalnih materialov in upoštevanje zakonitosti protipotresne gradnje.

 

Hišica na dimniku

Si predstavljate, da bi prespali na vrhu tovarniškega dimnika, iz katerega se ponavadi vije ne prav privlačen dim? Ne, vendar tudi to je ena od možnosti za malo manj običajno počitnikovanje. Vila Cheminée je rezultat duhovitega pristopa japonskega umetnika Tatzuja Nishuija, ki je na vrh rdeče-belega dimnika v francoskem kraju Cordemais v bližini Nantesa umestil čisto pravo hišico. Navdih je našel pri francoskem pisatelju Julesu Vernu. Petnajstmetrski novozgrajeni dimnik posnema značilne rdeče-bele tovarniške dimnike iz okolice. Hišica, velika 32 kvadratnih metrov, ki obsega kuhinjo, spalnico, kopalnico in teraso z razgledom na reko Loaro, posnema tiste iz sedemdesetih let, ki jih je mogoče videti v soseščini. Zanimiva izkušnja, pritrdijo vsi, ki so v njej prenočili, očarani niso zgolj nad razgledom, ampak tudi nad občutkom, da si bliže oblakom.

 

Sredi norveške narave

Očarljiva norveška pokrajina je bila tista, ki je narekovala arhitekturo hotela Juvet, umeščenega sredi zavarovane narave na starem posestvu Burtigarden v vasici Alstad v pokrajini Valldal. Devet sob, ki so jih zasnovali v arhitekturnem biroju Jensen & Skodvin, ni v eni stavbi, ampak v devetih lesenih hišah, razmetanih med drevesi po gozdu. Preprosta arhitektura se zliva z naravo in hkrati jemlje dih s pogledi vanjo. Lepo je tako poleti kot pozimi, ko okolico prekrije sneg. Vsaj ena ali dve steni sobe sta namreč v steklu, ki omogoča pogled ven, z zunanje strani pa se v njem zrcalijo podobe narave. Sobe oziroma hišice so usklajene z lokalno arhitekturo, vsaka je malo drugačna in obrnjena v drugo smer, odvisno od dreves, ki so jim prilagajali njihovo umestitev. Notranja oprema je zasnovana tako, da minimalno posega v prostor. Gradnja je potekala pet let, med drugim so obnovili tudi stare stavbe na posestvu iz leta 1870. Hotel predstavlja stičišče neokrnjene norveške narave, zgodovine in sodobne arhitekture.

 

Kampiranje v hotelu

Če vas bo pot v prihodnjih tednih odpeljala v Berlin, boste lahko kampirali kar v hotelu. Morda se res sliši nenavadno, a tako sta si Silke Lorenzen in Sarah Vollmer zamislili svoj hotel. Različne počitniške prikolice in lesene hiške sta postavili v staro tovarno sesalnikov, ki sta jo preuredili v hotel Hüttenpalast. Silke Lorenzen in Sarah Vollmer že vrsto let živita v Neuköllnu, predelu Berlina, ki jima je zelo prirasel k srcu. Nekega dne sta ugotovili, da je njuna dnevna soba premajhna za vse prijatelje in znance, ki so nenehno gostovali pri njiju, zato sta se odločili poiskati večje stanovanje. Našli pa sta čudovito staro zgradbo, nekdanjo tovarno sesalnikov. To je bila ljubezen na prvi pogled, a prevelika za bivanje. Zato sta se odločili, da bosta v njej uredili hotel.

Želeli sta ohraniti zunanjo arhitekturo zgradbe in tudi odprto notranjost. Zidanje sob ni prišlo v poštev, hkrati sta si želeli narediti prostor, kjer bi se ljudje resnično srečevali in spoznali. Razmišljali sta o konceptu prostora v prostoru in se odločili, da bosta v tovarniško dvorano namestili majhne lesene koče namesto klasičnih hotelskih sob. In tako se je porodila zamisel o počitniških prikolicah. Posamezne prikolice imajo tudi svoje zgodbe, saj so jih preuredili nemški umetniki in oblikovalci. Tako je oblikovalec Yoraco Gonzales tipično prikolico iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja v notranjosti odel v les kot kontrast plastični zunanjosti. Berlinski umetnik, znan po imenu Nomad, pa je zunanjost druge poslikal po navdihu fotografij s poti po Afriki. Kot pravita lastnici in gostiteljici, njuni gostje lahko uživajo v retro poletju, se sprehajajo okoli prikolice v natikačih in se z brisačo na rami odpravijo do prhe.

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE