Veliko tistega, kar so dunajski oblikovalci ustvarili med letoma 1890 in 1938, še vedno velja za moderno klasiko. Dobro ohranjeni kosi pohištva, svetilke, vaze, nakit in drugi predmeti za notranjo opremo iz tega obdob­ja, časa dunajske secesije (dunajske različice jugendstila), izdelani v Dunajskih delavnicah in drugih podjetjih, ki so bili znani po prodornih oblikovalskih idejah, so še danes po visokih cenah naprodaj v umetnostnih galerijah in jih vse dražje prodajajo na dražbah. Ravno temu obdobju je dunajski Muzej za uporabno umetnost (MAK) posvetil začetek obnove svoje stalne zbirke, ki je velikanska. Razvita industrijska družba ob koncu 19. stoletja, z razvito infrastrukturo (železnico, elektriko, plinom, telefonom itd.) in načinom življenja nasploh, je začela pospešeno iskati nove ustvarjalne izraze. Čedalje več umetnikov se je počutilo utesnjene v historicizmu, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja prevladujoč slog v arhitekturi in likovnih umetnostih. Historicizem se je zgledoval po umetniških oblikah nekdanjih slogov in se izražal kot neogotika, neorenesansa, neobarok in podobno.

Zavračanje trde konservativnosti

Stanovanja premožnejših meščanov, družbenega sloja, ki je postajal vse številnejši, imel gospodarsko moč in je dobil politične pravice, so bila konec 19. stoletja videti kot gledališča, ki so jih v tistem času na veliko gradili. Bila so prenapolnjena z masivnim pohištvom, preprogami, zavesami in nasploh stvarmi, ki so spominjale na minule čase. V ozadju teh interierjev je bila želja, da se pokaže finančna in intelektualna moč buržoazije, v resnici pa so bili podobni prepolni dvorni shrambi nepotrebnih stvari.

Heterogenost okusov je lahko nastala v trenutku, ko so bile demokratično sprejete različne individualne potrebe in se je tej raznolikosti začela prilagajati ponudba na trgu. Za zadovoljevanje teh potreb je moderna industrijska družba razvila tudi standardizirano, serijsko proizvodnjo. Ta pa na prehodu iz 19. v 20. stoletje še ni prevladovala. Vplivni dunajski arhitekt in urbanist Otto Wagner (učitelj Jožeta Plečnika), ki so ga spodbudile ideje z zahoda, je v devetdesetih letih 19. stoletja s svojimi stavbami pokazal nedvomne prednosti modernega, veliko bolj uporabnega sloga. Hkrati je veliko dunajskih umetnikov navdihoval vzhod, zlasti japonska umetnost. Ne nazadnje pa sta vplivali tudi klasicistična dediščina dunajskega bidermajerja in tradicionalna domača umetnost.

Ustvarjalnost »razdruženih« Dunajčanov

Skupina sodobno usmerjenih umetnikov je leta 1897 ustanovila Dunajsko secesijo, likovno združenje, po katerem sta potem dobila ime celotna umetniška (in oblikovalska) smer in obdobje. Člani Dunajske secesije so zavračali tradicionalistično, konservativno pojmovanje umetnosti in težili k celostnemu umetniškemu delu. Tradicije niso več razumeli kot ozek steznik, temveč kot podlago za kakovostno kontinuiteto. Skladno s temi načeli so se mnogi od njih posvetili tudi oblikovanju uporabnih predmetov in oglasni grafiki. Josef Hoffmann in Koloman Moser, velikana sodobnega oblikovanja, sta bila med ustanovnimi člani združenja, leta 1903 pa še ustanovitelja Dunajskih delavnic (Wiener Werkstätte). Cilj teh je bil po zgledu angleškega gibanja Arts and Crafts na nov način združiti umetnost in obrt.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je začel ustvarjati še en velikan oblikovanja – Adolf Loos. Združevanje umetnosti in uporabnih stvari je imel za napačno, za nekulturno dejanje. Spoznal je, da moderna družba ne potrebuje samo umetnosti, temveč tudi »modernega človeka«. Zato je postavil smernice za alternativno oblikovanje modernega vsakdanjega življenja. Tako Hoffmannov kot Loosov način sta, čeprav različna, nadaljevanje dunajske tradicije prvovrstne ročne izdelave, pri katerem ni bilo močnejšega mednarodnega vpliva.

Tako so nastale za Dunaj značilne, vsebinsko dvopomenske rešitve za moderne uporabne predmete. Primeri teh so predmeti, ki sta jih oblikovala Oskar Strnad in Josef Frank (Frank je veliko oblikovalsko kariero pozneje nadaljeval na Švedskem).

Nova stalna razstava v MAK z naslovom Dunaj 1900 – dunajska umetnostna obrt 1890–1938 nam to obdobje s številnimi, raz­nolikimi eksponati prikazuje v treh večjih dvoranah. Prva je posvečena preseganju historicizma in iskanju novega avstrijskega sloga v desetletju 1890–1900. V drugi je prikazan »dunajski slog«, razvoj lastnega sloga, izhajajočega iz secesije in potem dela Šole za umetno obrt in Dunajskih delavnic. V tret­ji dvorani je na ogled prehod dunajskega v mednarodni slog, obdobje med prvo svetovno vojno in prihodom Hitlerjevih nacionalsocialistov na oblast v Avstriji.