Hundertwasser: Sporočilo zakrivljenega ravnila

6. 10. 2016 | Besedilo: Milan Ilić | Fotografije: Wikimedia Commons, Shutterstock in Milan Ilić

Hundertwasser, pročelja, arhitektura, stavbe

Nemški Magdeburg, ki je bil do konca 20. stoletja po številu prebivalstva malo večji, zdaj pa je nekoliko manjši od Ljubljane, je bil večino druge polovice 20. stoletja pretežno sivo mesto, kakor večina mestnih središč tedanje NDR. Po letu 1990, ko se je Vzhodna Nemčija združila z Zahodno, je izgubil 15 odstotkov prebivalstva, vendar se njihovo število po letu 2005 spet povečuje.

V središču glavnega mesta zvezne dežele Saška-Anhalt stavbe niso več sive in nič več ni videti načetih pročelij, s katerih odpada omet. Sredi mesta so v začetku prejšnjega desetletja zgradili stanovanjsko-poslovno-kulturni kompleks Zelena citadela Magdeburga. Barve v imenu te stavbe ne smemo razumeti dobesedno. Na Zeleni citadeli namreč prevladuje rožnata barva. Oblika stavbe, njeni dekorativni elementi in drugi detajli razkrivajo, kdo je ustvaril koncept zanjo. Vsi, ki so kdaj videli kakšen arhitekturni projekt Friedensreicha Hundertwasserja, takoj vedo, da so jo zgradili po njegovih zamislih.

Na Dunaju, kjer živi avtor tega besedila – v mestu, v katerem se je leta 1928 rodil Hundertwasser kot Friedrich Stowasser (potem ko je prevedel »sto« iz slovanskih jezikov v nemškega, je iz Stowasserja postal Hundert­wasser) –, med turistično najzanimivejše znamenitosti gotovo spada Hundertwasserjeva hiša. Približno milijon ljudi si v 3. dunajskem okrožju vsako leto ogleda to stanovanjsko zgradbo, zraven katere so prav tako po Hundertwasserjevih načrtih zgradili manjše trgovsko središče.

Hundertwasserjeva hiša na Dunaju (dokončana leta 1985) je bila prvi projekt, pri katerem je ta umetnik, ki je prej po vsem svetu postal znan kot slikar, uresničil svoje arhitekturne ideje. Pod streho hiše, na kateri je urejen travnik in rastejo drevesa, je imel tudi svoje stanovanje. V njem smo si ogledali legendarno Hundertwasserjevo zakrivljeno ravnilo, s katerim je umetnik izražal eno svojih temeljnih življenjskih vodil – da Bog ni ustvaril ravne črte.

»Oaza človeškosti v morju racionalnih hiš«

Zakrivljene in spiralne črte prevladujejo tudi pri Zeleni citadeli v Magdeburgu, zadnjem uresničenem projektu, za katerega je načrt v celoti pripravil Hundertwasser. Umrl je januarja 2000 na krovu ladje Queen Elizabeth II. na potovanju v Novo Zelandijo, kjer je stala ena od njegovih hiš in kjer so ga pokopali. Nekaj mesecev pred smrtjo je napisal Manifest o Zeleni citadeli Magdeburga. V njem lahko preberemo: »Zelena citadela je nenavaden arhitekturni projekt. Je oaza človeškosti in narave v morju racionalnih hiš. Morala bi utelešati človeško hrepenenje po romantiki. Prav takšno romantiko poskuša zanikati in uničiti racionalna arhitektura s svojim smrtno nevarnim sterilnim fanatizmom.«

Veliko ljudi vsak dan plača šest evrov za enourni sprehod v spremstvu vodnika po Zeleni citadeli Magdeburga. V program spada tudi obisk nekega stanovanja, ki si ga je mogoče ogledati. Kakor pri drugih projektih, za katere je načrt pripravil Hundertwasser, je pročelje obarvano v različnih barvah, okna so različno velika, drevesa rastejo na dvorišču in na strehi, dvoriščna tla so valovita, ne ravna, tlakovana so s kamnitimi ploščicami različnih velikosti in oblik. Na pročelju in stop­niščih vidimo značilni Hundertwasserjev dekorativni element – keramične ploščice različnih velikosti in barv.

Toda stanovanje, ki je na ogled, razkriva, da se Hundertwasser pri večjih stanovanjskih projektih ni mogel izogniti ravni črti. Sobe imajo običajne oblike, zidovi so ravni. Razen po nekoliko samosvojih oknih in poševno postavljenih ploščicah v kuhinji in kopalnici – te so kljub vsemu večinoma standardne, kvadratne in bele – bi težko še po čem v stanovanju mogli vedeti, da je tu deloval razvpiti umetnik.

Globok fenomen ali debela laž?

Hundertwasserja so arhitekti in kritiki pogosto napadali, češ da je samo dekorater, in to zelo drag dekorater. Očitali so mu, da iz arhitekture dela Disneyland, vizualno zanimivost, utemeljeno na površnem kiču, in da pravzaprav sploh ne gradi stavb. On pa je trdil, da je slepa, neumna uporaba ravnih črt iz naših mest naredila duhovno in ekološko puščavo. »Če bi bila Hundertwasserjeva arhitektura, kakor so nekateri prepričani, samo 'debela laž, slaba in nesprejemljiva', njegovih projektov ne bi mogli sprejemati s takšno ljubeznijo, kakršno jim ljudje izkazujejo po vsem svetu. Zakaj milijoni ljudi z vsega sveta z avtobusi prihajajo gledat Hundertwasserjeve arhitekturne stvaritve?« je odgovarjal kritikom.

Hundertwasser je opozarjal, da so na strehi njegove hiše na Dunaju našteli 20 vrst ptic; da rastlinstvo na strehi prihrani veliko energije za ogrevanje; da je mikroklima okoli njegovih stavb precej boljša, kakor je bila, preden so jih zgradili; da se gradbeni delavci, ki delajo pri njegovih hišah, potem neradi vračajo k projektom z vnaprej izdelanimi, identičnimi elementi, pri katerih se počutijo kot sužnji; da ljudje, ki stanujejo v njegovih hišah, radi živijo v njih in na njih, kajti ko posedajo na zeleni strehi, ne čutijo potrebe, da bi se konec tedna pridružili dolgim kolonam beguncev, ki bežijo iz mesta v naravo. Ne nazadnje, je trdil, v hišah, oblikovanih po meri človeka, se močno zmanjša stopnja kriminalnih dejanj, narkomanije in samomorov. »Hundertwasserjeve hiše so kot osvoboditev, po kateri ljudje od nekdaj hrepenijo,« je napisal v manifestu Zelene citadele Magdeburga.

Takšna načela je zagovarjal od leta 1958, ko je napisal Manifest plesnivosti proti racionalizmu v arhitekturi, ki ga je z nekaterimi dodatki dokončal leta 1964. Zgrožen je bil nad pustostjo hitre in poceni stanovanjske gradnje in stanovanjskih kokošnjakov, zgrajenih v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, zato je že takrat zahteval bolj življenjske stanovanjske komplekse. Med drugim je zagovarjal, da bi mora imeti vsak stanovalec ali podnajemnik pravico lastnoročno prebarvati pročelje okoli stanovanjskega okna, vse do koder doseže s svojimi rokami.

Hundertwasser in Gaudi

Dietmar Steiner, dolgoletni vodja arhitekturnega središča na Dunaju, je v nekem daljšem intervjuju leta 1996, ko je bil Hundertwasser še živ, potrdil, da se mu zdi Hundertwasserjeva težnja po bolj humanih stanovanjih popolnoma upravičeno umetniško stališče. »Zahtevati nekaj podobnega organski arhitekturi ima tradicijo v zgodovini arhitekture. Vendar lahko postane boleče, če se gradi na takšen način. Hundertwasserjeve zgradbe so, če jih gledamo z vidika razvoja organske arhitekture, zelo nespretne. Pravzaprav niso zares strukturno grajene, ampak so dekoracije. Načelno jim ne moremo nasprotovati. Vendar so popolnoma neutemeljene primerjave Hundertwasserja z Gaudijem in podobnimi arhitekti. Kdor pozna Gaudijev opus in njegovo raziskovanje statike, mora priznati, da se Hundertwasser zelo razlikuje od njega. Pri Hundertwasserju gre za dekoracijo s črepinjami razbitih ploščic. Skratka, njegovo delo ni posebej pomembno za zgodovino arhitekture. Gre za korak vstran nekega umet­nika, popolnoma upravičen korak, vendar ne zelo zanimiv.«

Friedrich Achleitner, arhitekt, kritik in književnik ter avtor knjige Avstrijska arhitektura v 20. stoletju v več delih, spoštuje Hundert­wasserjevo kritiko povojne arhitekture in njegove zahteve po humanizaciji arhitekture. Toda na takšni podlagi nastalega fenomena ne more pojasniti po arhitekturnih merilih. Opozarja, da je Hundertwasser estetiko svojih zgodnjih slikarskih del uporabil pri arhitekturi, pravzaprav pri pročeljih, vendar ga moti, »da je svoje izdelke za prodajo obešal na stvari, ki bi lahko škodile okolju – njegova ekološka filozofija se je posvetila olepševanju tehničnih stvari, ki pravzaprav sploh niso ekološke.« Hundertwasserjevo okraševanje toplarn ali, denimo, sežigalnice odpadkov Spittelau na Dunaju je za Achleit­nerja »ekološki cinizem«. »Zdi se mi, da to nima nič skupnega z arhitekturo ali umet­nostjo, ampak samo s strategijo odnosov z javnostjo.«

Če je to res, je bila takšna umetnikova strategija medijsko in tržno uspešna. Kljub večinoma negativnim arhitekturnim kritikam in množičnemu obleganju utrujenih turistov je seznam čakajočih na (občinsko) stanovanje v Hundertwasserjevi hiši na Dunaju in Zeleni citadeli Magdeburga (deluje kot stanovanjska zadruga) zelo dolg. Mnogi so pripravljali potrpeti več let, da bi lahko stanovali v takšnih objektih, čeprav najemnina ni nizka. Precej višje cene – toda brez čakanja – zahtevajo od tistih, ki bi radi samo za krajši čas občutili, kako je stanovati v Hundertwasserjevi stvaritvi. Ena od njih je na avstrijskem Štajerskem, ne tako daleč stran od meje s Slovenijo. Hundertwasser je dal svoji domišljiji popolnoma prosto pot v turističnem hotelskem kompleksu s toplim vrelcem v mestu Bad Blumau, ki ga prav tako obiskuje zelo veliko ljudi.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE