Hiša stoji sredi predela Montreuil v bližini parka Vicennski gozd v vzhodnem predmest­ju Pariza, približno šest kilometrov od mestnega središča. Arhitekt Jacques Mous­safir se je že pred časom proslavil s svojimi eksperimentalnimi projekti. »Pri našem delu smo se osredotočili na nove načine gradnje in preurejanja objektov s področja kulture, izobraževanja in bivanja,« poudarja. Ena glavnih tem, ki se jim posveča, je razmerje med notranjostjo in okolico objekta. »Zavzemamo se za arhitekturo, s katero lahko zagotovimo umirjen življenjski prostor, ki ga opredeljuje strogo določena geometrija,« pojasnjuje Moussafir.

V hiši v Montreuilu se takoj opazi poigravanje z vprašanjem meje med notranjostjo in okolico. Zaradi podporne jeklene konstrukcije se je bilo mogoče izogniti klasičnim podpornim stenam. Vso težo nosijo jeklene gredi, zato je imel arhitekt pri oblikovanju notranjosti proste roke. Tako je lahko uresničil tudi idejo o premičnih stenah, s katerimi je mogoče vedno znova ustvarjati nove prostore. Zdaj hodnik, drugič več ločenih sob, pač odvisno od tega, kako stojijo.

Svojo idejo je avtor nadgradil še z zavesami, ki jih je mogoče spustiti okoli mize v jedilnici in tako na hitro ustvariti še eno ločeno sobo. Drsna okna s pogledom na vrt pa je uporabil kot oder, na katerem lahko kot svojevrsten koreograf nenehno spreminja bivalni prostor. »Prednost dajem igrivi arhitekturi, ki izrabi prostornino in se poigrava s prostorskimi razsežnostmi,« pojasnjuje arhitekt. »Lahko se igramo z velikostjo, notranjimi enotami in strukturnimi protislovji.« Jac­ques Moussafir je ta svoj projekt poimenoval Premični dom.

V središču Montreuila je v kraljevih sadovnjakih zorelo sadje za celo vrsto kraljevih dinastij vse do francoske revolucije. Sadovnjaki so bili razdeljeni z zidovi, tako da so drevesa rasla v ozkih, zavetnih prehodih. Poleg tega so zidovi odsevali svetlobo in zadrževali toploto.

Morda je prav ta zasnova zidov navdihnila Moussafirja, da je ustvaril hišo, v kateri imajo temelji in streha nekakšno vlogo povezovalcev med zemljo in nebom. Kovinska nosilna konstrukcija podpira jekleno strešno ploskev, hkrati pa arhitektu omogoča uporabo zunanjih nenosilnih sten, tako da se lahko notranjost in zunanjost zlivata, ne da bi ju ovirale običajne zidane stene.

V tej hiši se človek sprašuje, kaj je znotraj in kaj zunaj. Namesto običajnih sten so naokoli drsna okna. Ko jih odmaknemo, spustimo noter naravo. S stenami, ki izginjajo, se Mous­safir očarljivo poigrava z naravo. Hiša je postavljena tako, da je iz nje mogoče videti enega od starih zidov sadovnjaka.

»Naša želja je bila živeti v vrtu, biti ves čas v stiku z naravo, kar po svoje omogočata osi, ki potekata skozi objekt od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu,« pojasnjuje arhitekt. Zidovi sadovnjaka umeščajo hišo v novo prostorsko dimenzijo, poleg tega delujejo pomirjujoče in dajejo občutek večnosti. Pripovedujejo nam zgodbe o starodavni gradbeni tradiciji in poudarjajo povezavo med notranjostjo in okolico.

Poleg tega opravljajo svojo davno funkcijo, saj kot svojevrsten reflektor zagotavljajo svetlobo. Ta je dobro vidna v preddverju, na koncu dveh atrijev, v eni od spalnic in kopalnici.

Medsebojno povezavo med notranjostjo in okolico hiše dodatno poudarjajo mogoče spremembe notranjosti. Z uporabo premičnih delov, kot so pregrade, zasukane od stalnih osi, je arhitekt ustvaril celo vrsto različnih prostorov. Oba bivalna prostora – dnevna soba in pisarna – sta opredeljena s premičnimi pregradami. Z zaveso okoli jedilne mize si lahko stanovalci privoščijo intimno večerjo v ožjem krogu, če jo umaknejo, pa nastane odprt prostor, v katerem se lahko zabava večje število ljudi.

Jacques Moussafir in lastniki so se strinjali, da bo hiša preprosta in brez odvečne navlake. V njej prevladuje bela barva, tako da v prostorih ves čas vlada nežna svetloba, in to ne glede na del dneva. Materiali, ki so jih uporabili za gradnjo, dopolnjujejo to izbiro. Tla so iz belega cementa, beli so tudi notranji zidovi in zavese. Svetleče se nerjavno jeklo prekinjajo mlečno bele delovne površine.

Preprosta bela barva je odigrala glavno vlogo tudi pri izbiri pohištva. Rdeče zofe žarijo prav zaradi luči in belega ozadja. Prav tako je nemogoče spregledati stole in različne dodatke v zeleni, rumeni in oranžni barvi.

Premična hiša Jacquesa Moussafirja je čudovita zaradi tega, ker so lastniki nadgradili arhitektovo zamisel, ko so jo opremili s pohištvom, ki se v celoti sklada s tem edinstvenim objektom. Njena arhitektura se spreminja, vendar je tukaj vrt, ki lastnike ves čas opominja, da obstaja zunaj hiše še ena dimenzija, ki je hkrati del njene notranjosti.

Zasnova hiše se zdi nenavadno sproščena in sproščeno nenavadna. Zaznamovana je z vrstami zidov sadovnjaka in kompleksno notranjostjo. To zagotovo ni arhitektura za vsakogar, je pa sanjsko domovanje za vse tiste, ki imajo radi odprte prostore in veliko svetlobe. Za posameznike, ki so se pripravljeni odreči konvencionalnim gradbenim načrtom, je to idealna hiša in popolno bivalno okolje.