»Merjenje, ocenjevanje in vrednotenje vseh razsežnosti arhitekture je, tako kot v vseh drugih, s pesniškim občutenjem povezanih ali soodvisnih stvareh, področje razuma in čustev, snovnega in abstraktnega, neposredno in posredno zaznavnega ter – posebnega. Dinko Kovačić je vsekakor arhitekt v najširšem pomenu besede, tudi takrat, ko se pogovarja s pticami, udomačenimi v členih pročelij njegovih velikanskih stanovanjskih blokov, ali z drevesi, oljkami, ki obljubljajo betonu, da bodo rasle naravnost ... Takrat je arhitekt tudi prastavbenik nečesa novega, namreč popolnejšega domovanja,« je v sprem­nem besedilu, ki je izšlo v katalogu ob razstavi, zapisal Vladimir Braco Mušič.

Dinko Kovačić je hrvaški arhitekt, rojen v Splitu leta 1938, kjer je končal tudi srednjo šolo. Po študiju na fakulteti za arhitekturo je bil odgovorni projektant v projektnih birojih Tehnogradnja in Lavčević v Splitu. Leta 1979 je začel delati na Zavodu za arhitekturo na zagrebški fakulteti za arhitekturo. Ob projektiranju je dolgoletni član splitskega sveta za urbanizem. Bil je član številnih žirij javnih in mestnih natečajev ter član ocenjevalne skupine za nagrado Borbe in nagrado Vladimirja Nazorja. Med letoma 1994 in 2009 je bil redni profesor na fakulteti za arhitekturo, kjer je predaval predmet zgradbe za turizem in bil mentor študentom integralnega in dodiplomskega študija. Med letoma 2007 in 2010 je predaval na fakulteti za arhitekturo v Splitu. Je ustanovitelj in dolgoletni voditelj poletne šole na Braču, ki jo organizira zagrebška fakulteta za arhitekturo. Leta 2006 je postal redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU). Za svoj bogati arhitekturni opus je bil večkrat nagrajen. Med drugim je leta 2004 prejel nagrado mesta Split za življenjsko delo, leta 2011 pa nagrado Vladimirja Nazorja prav tako za živ­ljenjsko delo.

Njegov arhitekturni opus je ogromen, pomembno je zaznamoval številna jadranska mesta, zlasti Split, kjer je med drugim sodeloval pri projektu Split 3. V starem delu Splita, v sklopu Dioklecijanove palače, ima še danes arhitekturni biro. »Stanovanjski objekti v Ulici bratov Borozan, ki so nastali v soavtorstvu z arhitektom Zorićem (1973), so, podobno kot objekti v Ulici Dinka Šimunovića (1975), hkrati asketski in razigrani, vendar vedno bogato in logično modelirani. Posebne pozornosti je vredna aglomeracija konzolnih in previsnih arhitekturnih členov nakupovalnega središča v vozlišču komunikacij za pešce,« je še zapisal Mušič.

Na razstavi, ki sta jo pripravili slovenska in hrvaška akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju MAO, so na ogled tako projekti iz sedemdesetih let, na primer nakupovalno središče Dinko Šimunović v Splitu, kot novejši, na primer ekonomska fakulteta v Splitu ali obred­ni prostor pokopališča na Reki, tako javne stavbe kot zasebne družinske hiše.