Keramika, ki je univerzalen, vzdržljiv material in danes izpolnjuje trajnostna pričakovanja, v zgodovini ni opravljala le funkcionalne vloge, temveč je predstavljala enega najbolj kreativnih medijev. V projektu, ki je trajal več mesecev, njegovo napredovanje pa je javnost lahko spremljala po spletu, so sodelovali študentje oblikovanja iz najuglednejših evropskih šol: glasgowske umetniške akademije (Glasgow School of Art), milanske politehnike, akademijke Abadir iz Catanie na Siciliji in rimske IED (Istituto Europeo di Design). Tradicionalne tehnike so kombinirali z digitalno tehnologijo, javnost pa njihovega ustvarjalnega procesa ni spremljala le kot resničnostni šov, temveč so njeni komentarji in predlogi vplivali na ustvarjalni proces. Tudi končen izbor najboljših projektov so določili na podlagi glasov obiskovalcev spletne strani projekta.

V nadaljevanju na kratko predstavljamo zmagovalno zamisel Yulie Besplemenove z milanske politehnike, ki je razmišljala v kategoriji Nova narava, in nekaj duhovitih "keramičnih zgodb", ki so na bolonjski predstavitvi projekta naredile na nas poseben vtis.

Keramična obala 20
Avtorica Yulia Besplemenova je na eni strani s projektom želela opozoriti na težo posledic, ki jih imajo človekovi posegi v okolje, ukvarjala se je z možnostmi recikliranja keramike, želela pa je poudariti, da so keramični izdelki pravi rezervoar kulturnih vrednot in pomenov. Kot rezultat je nastala Nova narava, "prodnata plaža", pri kateri morje na obalo ni naneslo zglajenih kamnov, temveč od igre valov "zmehčane" keramične črepinje.

Koža družbene keramike
Na Luca Bruculerija z akademije Abadir je naredila vtis predvsem keramika kot human, topel material, ki spominja na človeško kožo. Ker je koža za človeka eno najpomembnejših stičišč z zunanjim svetom, poleg tega pa lahko (npr. z rdečico) kot odprta knjiga govori o čustvih, nam je s površino vsakdanjih predmetov skušal predstaviti vidne, taktilne in čustvene manifestacije človekove kože. Njena barva navsezadnje izraža našo kulturno raznolikost in je del socialnega konteksta.

Občutek, ki ga izzove dotik telesa
Gioelle Antonello z Milanske politehnike je eksperimentiral, kaj nastane, če keramično posodo oblikujemo tako, da v njej pustimo odtise različnih delov telesa. Nastali so izdelki, ki vzbujajo različna občutja in misli: denimo zavest o krhkosti človekovega telesa, ki potrebuje zaščito intimnosti.

Sinergetrične ploščice
Zoe Prosser z Glasgow School of Art je izhajala iz vloge keramičnih "nadomestnih delov" za človekovo telo, ki dobivajo v sodobni medicini pomembno vlogo, zlasti pri izdelavi umetnih sklepov. Zamislila si je cilindrične spojne dele med keramičnimi ploščicami, nekakšne križance med vretenci in členki. Nastal je modularni sistem, ki omogoča oblikovanje keramičnih skulptur.

Vodni generator
Carla Motola z milanske politehnike je razmišljala kako zagotoviti ljudem vodo v tistih delih sveta, kjer je primanjkuje: eden od načinov bi bil kondenziranje zračne vlage. Zamislila si je več različic neprepustnih rezervoarjev iz kombinacije žgane gline in mokre ilovice, v katerih bi potekala kondenzacija.

Kontra
Po zamisli Lucalberta Bordignona z milanske politehnike se zdi, da je mogoče računati z naraščajočim protestniškim razpoloženjem med navadnimi ljudmi. Izdelal je gverilski zaščitni jopič s kapuco. Na polsteno podlago so pritrjene keramične ploščice, ki dobro odbijajo udarce in trde predmete, volneni filc pred obrazom, prepojen s kisom ali limoninim sokom, pa naj bi zaščitil tudi pred učinkom dimnih bomb.