Stanovanja v meščanskih hišah imajo poseben čar. Svoj pečat jim dajejo že same hiše, ki so nastale v nekih drugih časih, njihove arhitekturne zgodbe in zgodovina. Palača, v katero smo tokrat vstopili, je po svoje nadomestna gradnja stare palače Reyer-Reinelt iz 18. stoletja, ki se dotika prekrasne palače Gopčević. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so notranjost objekta (razen fasade, ki je spomeniško zavarovana) porušili in jo v celoti nadomestili s skeletno armiranobetonsko strukturo in hkrati povišali objekt. To je po besedah arhitektke Anastasie Korsič pri prenovi stanovanja olajšalo delo, saj notranje stene niso bile nosilne in so prostore lahko zasnovali čisto na novo.

Stanovanje, ki se zdaj razprostira v dveh najvišjih nadstropjih, je že od časov prve prenove v lasti iste slovenske družine, kot pravi sogovornica, družine s pomembno trgovsko tradicijo in velikim posluhom za umetnost. Ko si ga je sama prvič ogledala, je bilo takšno, kot je nastalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. »Lepo vzdrževano meščansko stanovanje s prekrasnimi kosi starega pohištva, lestenci, umet­niškimi slikami, ki pa je potrebovalo posodobitev, tako v gradbenem pogledu kot po razporeditvi prostorov,« pripoveduje Korsičeva. Tako so odstranili popolnoma vse, porušili vse stene, delno tudi strope, zamenjali stavbno pohištvo in vse napeljave. Zaradi spomeniško zaščitene fasade je stanovanje toplotno izolirano v notranjosti. V mansardnem delu so, da ne bi izgubljali pomembnih centimetrov v višino, izbrali material, ki se uporablja za izolacijo letal, ta je bil namreč najtanjši. Najzahtevnejši poseg je bilo rušenje stropa v delu dnevne sobe, kjer so nato s kovinsko konstrukcijo postavili nov, delno znižan strop, ki je dovoljeval večjo višino v mansardi in lažji dostop do nje. Tudi večja odprtina v stropu in strehi pred garderobo v spalnem delu je bila kar zapleten poseg, pravi sogovornica, a se je trud obrestoval, saj ima tako garderoba naravno svetlobo, ki prihaja skozi tri nova strešna okna.

Razporeditev prostorov so zasnovali po željah last­nikov, in sicer so jih razdelili na dva dela: na poljavni del za posle in zasebni, intimni del za bivanje, medtem ko so v mansardi prostori za hišno pomočnico. Tudi pisarna ima dvojno vlogo oziroma je razdeljena na dva dela: javnega in zasebnega. Razmejujejo jo trokrilna drsna vrata, ki zaprejo zasebni del pisarne, od koder je še en izhod v druge prostore. Podobna zasnova je v vetrolovu, ki se prav tako lahko delno zapre z drsnimi vrati. Spalni del je umeščen v najmirnejši del stanovanja, povezan z garderobo in kopalnico. Do njega pridemo iz dnevnega prostora, ima pa tudi prehod skozi utiliti iz kuhinje.

Večina pohištva je oblikovana zelo nevtralno in nevpadljivo v beli barvi, razen nekaj kosov v dnevni sobi, ki so kovinsko sive barve, v enakem odtenku, kot je sedežna garnitura. Takšno okolje je dober okvir za številne kose starega pohištva in umetniške slike. »Med projektiranjem sem obiskala lastnico v prejšnjem stanovanju, da sva skupaj določili, katere kose pohištva in katere umetnine je primerno prestaviti v novo stanovanje in kam jih umestiti,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da je prav zaradi teh predmetov, ki jih je želela poudariti, v zasnovo interierja vključila nekatere elemente, na katere je mogoče postaviti umetnine, na primer, prva podaljšana stopnica v dnevni sobi, ki lahko postane podstavek za umetniška dela, ali »ostanki« zidov in konstrukcijskih elementov, ki so ravno tako police za malo plastiko.

Meščansko noto so vnesli tudi s tankoslojnim česanim ometom, ki je toplo belo toniran. V tako imenovanem »mokrem delu« stanovanja, ki je zaradi logistike inštalacij in funkcionalnosti združen v osred­njem delu, usmerjenem proti notranjemu atriju, pa so uporabili tankoslojni glajeni omet iz čebeljega voska (»spatolato veneziano a cera d'api«), ki je primeren za prostore, kjer je veliko vlage, saj kapljice kar zdrsijo po njem, stena pa diha.

Za talno oblogo so lastniki želeli katero izmed slovenskih vrst lesa. Arhitektka jim je predlagala parjeno akacijo, ki ima ravno dovolj temno barvo za dobro podlago velikih sončnih in svetlih prostorov. »Ker so prostori veliki, sem se odločila, da se poigramo s smerjo polaganja. Tako se na določenih mestih pojavijo prečne črte, ki imajo estetski smisel igre z raznimi prehodi in pohištvenimi elementi, hkrati pa pomagajo pri vzdrževanju stabilnosti lesenega tlaka, ki se razteza in krči,« pravi Korsičeva.

Po vsem stanovanju so za glavni vir svetlobe izbrali linijske luči, ki so vgrajene v strop, ob njih pa so še lučke, vgrajene le nekaj centimetrov od tal, ki označujejo nočne poti med spalnico, kopalnico in kuhinjo, in reflektorji, ki poudarjajo posamezne slike in druga umetniška dela. Za ambientalno osvetlitev dnevne sobe, kopalnice in spalnice so izbrali LED-svetila v trakovih.

»Želja lastnikov po popolni izčiščenosti opreme, da bi prišla do veljave umetniška dela, me je spodbudila k iskanju zanimivih rešitev, na primer, pri vhodu, kjer je veliko vrat v razne prostore, se vsa vratna krila zlijejo oziroma poenotijo s stensko oblogo, drsna vratna krila pa prečno izginejo v steno,« pojasnjuje arhitektka. Pri prenovi starih meščanskih stanovanj moramo biti zelo pozorni in spoštljivi do arhitekturne dediščine, opozori sogovornica. »Ker je popolnoma prenovljena palača v šestdesetih letih prejšnjega stoletja le spomin na nekdanjo palačo Reyer-Reinelt, je bilo delo v tem primeru bolj sproščeno, saj stanovanje ni vsebovalo nobenih pomembnih starih arhitekturnih elementov. Če pa imamo v njem star parket, druge zanimive tlake, dokaj ohranjena vratna krila ali druge arhitekturne detajle, kot so štukature ali celo freske, se moramo do njih obnašati zelo spoštljivo.« V takih primerih sama raje poseže po nevtralnem konceptu, ki dopušča, da stari kosi pohištva in drugi predmeti stopijo v ospredje.

Arhiv revije Deloindom+.