Hiša Elisabeth Fougner in njene družine stoji v mirnem okolju v kraju Smestad, ki je kak­šnih 20 kilometrov oddaljen od norveškega glavnega mesta. Mlada arhitektka živi tukaj z možem in dvema otrokoma. Vsi skupaj zelo uživajo v družinskem življenju. Kot arhitektka za notranjo opremo, ki se z velikim zanimanjem posveti tudi najmanjšim detajlom, je v Smestadu za svojo družino ustvarila popolno domovanje.

Hišo je našla na spletu, a se ji je zdelo, da bo za njihove potrebe najbrž premajhna. Vseeno se je odločila, da si jo bo ogledala. Ko so z družino skupaj prišli na ogled, je ugotovila, da obstaja cela vrsta možnosti, s katerimi bi lahko povečali pritlični del. Če bodo torej opravili določene spremembe, bodo imeli dovolj prostora – in tako so jo kupili. »Takoj po začetni naglici ob nakupu mi je postalo jasno, da se nam je ponudila enkratna priložnost, da to staro hišo preoblikujemo v dom, kakršnega smo si od nekdaj želeli,« pravi Elisabeth.

A potrebna je bila popolna obnova. Od obstoječe stavbe so pustili samo zunanje zidove. Notranje stene, tla, strope, okna, kuhinjo in kopalnice so izdelali na novo. V pritličju so izkopali in poglobili betonska tla ter tako v prostorih pridobili nekaj višine, z novimi, večjimi okni pa se je notranjost napolnila z živahno norveško svetlobo. Ker ima kot arhitektka odličen občutek za notranjo opremo, je Elisabeth začutila edinstveno ozračje, ki vlada v hiši, in jo s pomočjo izurjenih mojstrov spremenila v svojo sanjsko hišo.

Skromna lesena hiša, ki je bila zgrajena leta 1952, je bila prvotno razdeljena na več manjših prostorov. To notranjo razporeditev so med obnovo v celoti spremenili. Prvi poseg, ki ga je Elisabeth dala narediti, je bilo podiranje vmesnih sten, da je postala notranjost bolj zračna in svetlejša. S tem je ustvarila občutek prostornosti, hiša pa je dobila bolj sodoben videz.

Vse površine so obnovili s svetlimi materiali, ki jih je tudi zlahka vzdrževati. V Elisabethinih načrtih prevladuje les v svetlih barvah. Svetla tla iz hrastovih desk navidezno povečajo prostor in poudarjajo naravni videz. Različne materiale je izbirala tako, da so med seboj v kontrastu, s čimer je ustvarila vizualno napetost in poudarila arhitekturo. V kopalnici, denimo, sta umivalnika vgrajena v omarico iz potemnjenega lesa.

Elisabeth in člani njene družine, ki so si želeli sproščen dom, so povsod, kjer je bilo mogoče, izbrali naravne materiale. Hoteli so, da je notranjost hiše čutna in udobna. Sobam dajejo edinstveno podobo izvezene blazine in živalske kože. Elisabeth se je zavedala, da morajo biti vsi materiali, ki jih bo izbrala, prijetni na dotik. Po vsem tem se zdi, da izžareva hiša posebno energijo, in dejstvo je, da se človek v njej zelo dobro počuti.

Poleti družina veliko časa preživi v sadovnjaku, v preostalih mesecih pa se lahko sladkajo z okusnimi jabolki, ki jih oberejo vsako jesen. Otroka imata poseben vrt, na katerem se igrata, pa tudi Elisabeth in njen mož ob poletnih večerih rada posedita na prostem.

»Veselje, ko ustvarjate dom za svojo družino in ko pri tem izhajate iz svojih potreb in želja, je nekaj čudovitega,« pravi Elisabeth, ko govori o obnovi, ki je za njimi. V tem procesu se je veliko naučila in vesela je, da lahko tri najbolj pomembne namige in nasvete podeli z bralci, ki si želijo obnoviti ali zgraditi svojo hišo.