Počitnice v Grčiji: Kot galeb nad morjem

7. 8. 2015 | Besedilo: Bogi Pretnar | Fotografije: Tereza Kozinc

Grčija, počitniška hiša

V vasi blizu morja se vračajo meščani. Tu je ceneje in hladneje. Skrbno predelujejo skromne hiše prednikov v poletne domove – toda sodobna gradnja je daleč od turistične podobe grške hiške z grobim belim ometom in modrimi polknicami.

Dobro je treba zagristi v kolena, če hočeš s spodnjega konca vasi prilesti na obisk k družini Papatanasíu. Eni izmed mnogih, ki nosijo ta priimek v epirskih vaseh nad znanim letoviščem Parga ob Jonskem morju. Kot galeb v svoje gnezdo se je v skalnato strmino ulegla stavba, ki ima tako z vhodne terase kot z dolgega balkona letalski pogled na morje kakih pet kilometrov pod seboj. Domačini poznajo tihe plaže, kamor vodijo poti skozi oljčnike, tako da se jim ni treba prerivati s turisti.

Vasi ob epirskem zahodu Grčije imajo še turške korenine: hiše so zgnetene v kamnite bregove tesno druga nad drugo, visoke in trdne. Kak­šna skromna stara gradnja iz kamna in apna, z ozkimi okenci, je že velika redkost, potomci so vse predelali. Po ozkih betonskih uličicah, ki so tako strme, da morajo globoke zareze v njih preprečevati zdrse, so vse zidake, cement, apno in opeko – na koncu pa tudi vsak kos pohištva, skrbno izbran iz katalogov – zvozili na prikolicah minitraktorjev, ki jih imenujejo »freze«. Kdor pričakuje pritlikave, bleščeče bele hiške s turističnih razglednic, ki mižijo s svojimi modrimi lesenimi polkni in vrati, bo moral na kak otok. Domačini raje živijo udobno. Za fasadami vaniljeve barve in z okni, ki upoštevajo vso sodobno tehniko tesnjenja in prezračevanja.

Gostitelja sta se poročila, ko jih je imela Amalia komaj sedemnajst in Tanasis Papatanasíu dvaindvajset. Zdaj sta videti skorajda mlajša kot na uradni poročni fotografiji. Njuni življenjski zgodbi sta podobni številnim grškim zgodbam iz prejšnjega stoletja. Starši so odhajali s trebuhom za kruhom v Nemčijo, otroke pa so puščali pri sorodnikih. Tudi Amalia je odraščala pri babici prav v tej vasi, čeprav se ni rodila tu. Ena njenih najljubših fotografij, na kateri otroci obkrožajo odločno ženico v črnem, je uokvirjena na steni nad starinskim radijskim sprejem­nikom. Spomini. Tudi Tanasis je po poroki desetletje delal na meji med Avstrijo in Nemčijo. Spreten je v vsem – kot mizar, tesar, kamnosek, priložnostni električar, skratka, ni je reči, ki se je ne bi lotil. Zato je dedovo hišo prezidal in dogradil seveda sam.

»Že sedemnajst let sva spet v Grčiji,« pravita. V nastali krizi je poletni dom še vedno tudi sidrišče za otroka: Kostas končuje študij nizkih gradenj, mlajša Andriana je diplomirana die­tetičarka, a ker službe v poklicu ne dobi, dela v recepciji. Atene so vroče, drage, negotove, tu pa jim življenje teče po tradicionalnih tirnicah. Kadar si zaželijo vrveža, se zapeljejo v turistično Pargo.

Kamen, pesek, apno

Tanasis je dedovo hiško prenovil pred desetletjem, da je nastalo funkcionalno domovanje za štiričlansko družino. Za silo se do nje pripelješ z mopedom, avto pa je treba puščati zgoraj, ob edini za silo ravni vaški cesti. Skrbi z garažo tako res nimajo! Predelave se je lotil s svojo zagrizeno trmo in spoštovanjem do stare gradnje s kamenjem, peskom in apnom. Kjer je želel zanesljivo trdnost, pa je vendarle uporabil beton, a ga je dobro prikril. Na več kot pol metra debelih zidovih stare hiše, ki jih podpirajo še skale, je zgradil zgornje, bivalno nadstropje. V pritličju ima široko sobo sin, gospodar pa praktično delavnico, v kateri ravno končuje lesen voz za lastno veselje. Kar naprej nekaj izumlja, pa četudi samo tako drobne domislice, kot so pokrovi kozarcev za vlaganje, ki jih je z vijaki pritrdil na betonski strop; v te pokrove privija kozarce, v katerih shranjuje najrazličnejše žeblje, vijake, sponke, matice … Rad ima red. Tlakovano brušeno teraso, tudi domač izdelek, senči lesena pergola, ki jo namerava še letos obnoviti, ker da slani zrak z morja hitro načenja pretanke tramiče. Sicer pa si tu, le dobrih sto kilometrov od albanske meje, pri zidavi radi pomagajo s sosedi Albanci.

Terasa je prav po sredozemsko obrasla, čeprav skoraj ni videti prgišča zemlje. Če je zmanjka, dobijo rože prostor v lončenih posodah. Kvadrat trave ob robu terase, s katerega nese pogled na morje ter otoka Krf in Paksos, je prava dragocenost; a zaradi suše ga bo kmalu težko obdržati zelenega.

Skala pa skoraj v sobi

V bivalnem delu, kamor vodijo zunanje stopnice, je najprej prijetna, hladna dnevna soba z izhodom na dolg balkon. A tudi s kaminom za hladne dni. Dobro opremljena kuhinja se nadaljuje iz dnevne sobe: noben gospodinjski aparat ne manjka, niti aparat za kavo s filtrom, ostanek nemških navad, ki pa so jih že davno opustili. Tukaj pač nihče ne pije tako slabe kave! Kuhajo gosto, močno, turško bi rekli mi. Kadar pridejo obiski – to pa se na vasi dogaja zelo pogosto –, mora biti na mizi domača sladica. Čeprav je ob glavnih cestah veliko dobrih pekarn, bi bila sramota ponuditi kupljeno pecivo. Amalia je spekla rahle kremne rezine, presenetljivo podobne našim, le da nimajo zgornje plasti testa, ampak je sladka smetana bogato potresena z mandlji. Hitro na tablici skupaj poiščemo Bled in si ogledamo »blejske kremšnite«. Kako zabavno, je navdušena Amalia, ki je sploh zelo odprta. Veliko da na urejenost. V hiši ni prenatlačenosti, pač pa veliko zraka in sledov, ki želijo povedati, da prihaja družina iz veliko širšega sveta. Denimo dve grafiki z Marilyn Monroe in na vhodnih vratih adventni venček, ki sicer v Grčiji nima nobenega pomena. Je pa spomin na nekdanje navade v Nemčiji.

Po bivalnem delu si smotrno sledijo še spalnica, kopalnica, prostor za odlaganje in hčerkina soba. Drobnjarije izdajajo bivališče zrelega dekleta, ki mora zgodaj v službo in v sezoni pozno prihaja domov. Pogled skozi okno pa je neverjeten: skozi dvojne tanke zastore sramežljive lososove barve prav pred oknom v prišleka strmi skala, ki varuje strmino. Pogled mimo nje na morje je pogled galeba.

Spalnica staršev ni velika, a svetla in udobna. Usnjena klop pred posteljo je zelo praktična za kratek počitek ali zgolj preoblačenje. Klasična psiha, četudi ne pretirano praktična, mora biti tam, tako zahteva tradicija. Bolj uporabno je drugo, večje, premično ogledalo, ki omogoča kritično oceniti vso postavo. Da gospodinja – in morda kdaj tudi hči – to počne, izdata dve rožnati plastični uteži pod zrcalom. Nič nam ni podarjeno. Slamnik na steni priča o romantičnih trenutkih, prav tako akvarel Pariza. A nad vsem ureja življenje poročna fotografija. Lažje je živeti s trdnim kompasom!

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE