Umestitev terase v zunanji prostor

Terasa ob stanovanju ali hiši povezuje not­ranje prostore z zunanjimi. Ker je to vmesni prostor, vsebuje elemente notranje in zunanje opreme. Notranjost oziroma dnevna soba se tako v toplejših mesecih razširi na teraso. Še dodatno bivalno kvaliteto ima terasa, ki se nadaljuje na vrt. V stanovanjskih blokih je stik z okolico le vizualen, vendar z dobro zasnovo vseeno lahko naredimo lep in uporaben prostor za preživljanje časa na prostem. V osnovi ločimo tri vrste teras. Lahko so v stanovanjskih blokih, ponavadi nad bivalnim prostorom spodnjega stanovanja, lahko so samostojne in pod njimi ni ničesar, lahko pa v teraso preuredimo del vrta, najbolje neposredno ob izhodu iz hiše. Prvi dve različici sta ponavadi iz armiranega betona, tretja je lahko betonska ali pa le s peskom utrdimo tla pod njo ter nanj položimo talno oblogo. Kako bomo izvedli podlago, je odvisno od vrste terase in od tega, ali podlago pripravljamo prvič ali jo obnavljamo. V obeh primerih je mogočih več načinov priprave, uporabimo lahko različne materiale.

Izbor materialov za talno oblogo

Izbor materialov je vedno odvisen od arhitekture hiše, saj se vsak ne poda povsod. Če gre na primer za kamnito počitniško hišo, je tudi za teraso oziroma vrt najboljša izbira naravni kamen. Upoštevati pa je treba tudi lego; na severni strani se recimo odsvetuje uporaba lesa, saj se po poletnih nevihtah ne posuši dovolj hitro.

Les je primeren zlasti za terase, na katere je izhod iz dnevne sobe ali spalnice, saj naj bi bila tam tla obložena s toplim naravnim materialom, hkrati pa se lepo poveže z notranjim bivalnim prostorom. Na takšno teraso lahko stopimo v copatih ali pa po njej razporedimo okrasne blazine za sedenje. V tem primeru ne potrebujemo dodatnega vrtnega pohištva.

Lesene terase

Že nekaj let so za talne obloge teras priljubljena izbira tropske vrste lesa, kot so tik, bangkirai in merbau, pri nas pa tudi macesen, smreka in akacija. Eksotične vrste vsebujejo olja in kisline, ki jih naravno ščitijo pred gnitjem, trohnenjem in napadi žuželk. Njihova življenjska doba naj bi bila 20 ali 25 let, za tik pa še več, po podatkih in praksi iz tujine tudi 50 let. Načeloma ne potrebujejo posebnega vzdrževanja, prav tako jih ne lakiramo, lahko jih premažemo z naravnimi olji, ki pa ne vplivajo na trajnost, temveč zgolj na videz lesa. Če na primer terase iz tikovega lesa ne naoljimo, bo na soncu in dežju posivela, v nasprotnem primeru ne. Tikovino priporočajo za terase ob morju zaradi klime, ki les zelo izsuši. Prav tako je pomembno, da se uporabi sušen les, ki se pod vplivom sonca in vetra zelo malo suši v primerjavi s tistim, ki je bolj vlažen in prisilno sušen.

Bangkirai je trd, trajen in obstojen les, ki ne potrebuje kemične ali mehanske zaščite. Vsebuje naravne snovi, kisline in olja, ki ga trajno varujejo pred gnitjem. Je les različnih barv in odtenkov, od rjavkasto rdeče do rumene. Ne glede na barvo enako kot tik sčasoma posivi.

Trd in odporen proti praskam, udrtinam in drugim mehanskim poškodbam je tudi merbau. Vsebuje olja, ki ga ščitijo pred vremenskimi vplivi, zato je trajen in obstojen. Tudi ta les sčasoma posivi, prvotno barvo pa lahko ohranimo tako, da ga premazujemo z oljem. Zaradi kislin in olja ga insekti ne marajo.

Poleg tikovega lesa, merbaua in bangkiraia se za zunanje terase uporabljajo še malo manj znane vrste, kot so ipe, pao oro in cumaru. Lastnosti vseh so trajnost, stabilnost in primerna trdota. Cumaru oziroma brazilski tik, kakor ga še imenujejo, ima podobe lastnosti kot burmanski tik. Zaradi svoje kemijske sestave je naravno odporen proti lesnim insektom in gobam, zato ga ni treba dodatno kemijsko obdelati. Tudi ta vrsta lesa sčasoma zaradi oksidacije posivi, vendar lahko to preprečimo z oljenjem. Sveži les cumaruja se ob nepravilnem sušenju lahko zvija, toda posušen je znan kot izredno stabilen in ne povzroča težav zaradi raztezanja in krčenja kot nekatere druge vrste. Prav tako je zelo trd, precej trši, kot na primer hrast, ki velja za trd les. Še trši je ipe, ki je znan tudi pod imenoma lapatcho in brazilski oreh. Lapacho raste v zmernem pasu Južne Amerike, predvsem v Braziliji, Argentini in Paragvaju. Spada med najbolj kakovostne vrste, zato mu pravijo »ironwood«. Poleg tega, da ga uporabljajo za talne obloge, slovi kot odličen gradbeni les, uporablja se tudi za rezani furnir in izdelavo pohištva.

Čiščenje in vzdrževanje

Terasa, obložena s kakovostnim lesom, ne potrebuje posebnega vzdrževanja, le redno čiščenje. Najpreprostejši način čiščenja je pranje z vodo, po potrebi še z mehko ščetko. Kakor opozarjajo proizvajalci, je treba biti previden z napravami za čiščenje pod tlakom, da ne nastanejo površinske poškodbe lesa. Ponudniki priporočajo občasno (na dve do pet let) intenzivno čiščenje pred začetkom poletne sezone, ki ga opravi ekipa pooblaščenih mojstrov.

Keramika in tlakovci

Za tlakovanje teras se uporabljajo tudi keramične ploščice ali granitogresi in tlakovci. Keramične ploščice, ki jih polagamo na balkone in terase, poznamo pod imenom gres ploščice ali granitogres (ne vsebujejo granita, le po strukturi so mu podobne). Pogosto se uporabljajo tudi izrazi porcelanske ploščice, porcelanizirane ploščice ali kar porcelanski gres. Standard o keramičnih ploščicah jih uvršča v razred z majhnim vpijanjem vode, kar pomeni, da so zaradi odpornosti proti zmrzovanju primerne za površine na prostem.

Za terase v našem okolju, kjer pozimi pogosto zmrzuje, so najustreznejše ploščice skupine A I in B I, ki so odporne proti zmrzlinskim poškodbam. Za ta namen morajo imeti tudi višji razred odpornosti proti obrabi, saj so pričakovane večje obremenitve. Smiselno je torej uporabiti razred 3 ali višji, pri čemer razred 0 pomeni, da ploščica ni priporočljiva za talno rabo, razred 3 pa, denimo, da je primerna za tla, po katerih hodimo z normalno obutvijo in na katerih se lahko večkrat nabere umazanija, ki razi površino.

Tlakovci se v grobem delijo v prestižne in rustikalne linije. Razlika med njimi je v obdelavi robov in samih tlakovcev. Prestižne linije so praviloma zelo fino obdelane. Peski, ki jih uporabljajo zanje, so praviloma bolj dekorativni in veliko drobnejše zrnatosti kot tisti, ki se uporabljajo za rustikalne. Ti so praviloma bolj grobo obdelani, robovi niso čisti, temveč rahlo valoviti ali celo lomljeni, kar jim daje naravnejši videz.

Naravni in umetni kamen

Za oblaganje teras se največkrat uporabljajo trše vrste naravnega kamna, kot so granit, tonalit, porfir, redkeje pa mehkejši in poroz­nejši marmor. Oblogo iz pravilno rezanega umetnega kamna lahko položimo sami, saj je to zelo preprosto. Naravni kamen, ki je navadno nepravilnih oblik, naj raje položijo izučeni polagalci. Na vrtu lahko naravni kamen položimo v pesek, vendar mora biti podlaga res dobro utrjena, drugače zaradi neenakomernega posedanja površina ne bo ravna.