Stroške si bomo veliko bolj kot z izbiro energenta zmanjšali s čim manjšo porabo energije, povzema. Za to največ naredimo z ustrezno toplotno zaščito ovoja stavbe (dobra okna, izolacija tal, fasade in strehe). Z vgradnjo učinkovitega prezračevalnega sistema z vračanjem toplote odpadnega zraka (rekupercijo) pa skoraj v celoti odpravimo tudi izgube zaradi prezračevanja.

Uporaba katerih energentov za ogrevanje stanovanjskih hiš še danes najbolj splača oziroma je najcenejša, kako si sledijo?

Odvisno od stavbe, ki jo ogrevamo. Če vzamemo za primer 30 let staro stavbo brez (ali z zelo malo) izolacije fasade in lesenimi okni z dvoslojno zasteklitvijo, ogrevano z radiatorji s centralnim sistemom, v katerem je tudi generator toplote (kotel) potreben zamenjave, je običajno tako: najcenejše bo ogrevanje na drva. Pogosto si jih ljudje tudi sami pripravijo. Se pa kurjenja na drva ne da avtomatizirati, torej je delovanje ogrevalnega sistema odvisno od človeka, ki za to skrbi. Velika težava so pri tem tudi izpusti trdnih delcev. Sledi ogrevanje s toplotno črpalko. Seveda zaradi COP oziroma razmerja med vloženo elektriko in pridobljeno toploto. Za 2–3 kWh toplote plačamo samo 1 kWh elektrike. Po stroških sledi uporaba peletov (torej novejša peč), kurilno olje, zemeljski plin. Najdražje je ogrevanje na utekočinjeni naftni plin (UNP). Sekanci so cenovno ugodni, vendar so zaradi večje moči kotlov primerni za večje ogrevalne sisteme, ne za enodružinske hiše.

Pri sodobnih »skoraj ničenergijskih« stavbah, pri katerih je potreba po toploti za zagotavljanje sanitarne tople vode večja kot potrebna toplota za ogrevanje stavbe, je zelo pomembna višina investicije v ogrevalni sistem. Če je možnost priključka na plinsko omrežje, je investicija v opremo kurilnice (kondenzacijski plinski kotel) lahko za pol manjša kot v toplotno črpalko. Zaradi majhne rabe energije tudi prihrankov skoraj ni, zato se v življenjski dobi (15 let) višja investicija težko povrne. Je pa treba pri plinu upoštevati fiksne stroške (priključitev na omrežje), kar moramo plačevati ne glede na količino porabljenega energenta. Primerna je tudi uporaba peletov, če nam ni težko prenašati in skladiščiti vreč z njimi. Zagotovo pa želimo imeti avtomatiziran sistem, saj si življenje brez neprestano zagotovljene tople vode danes težko predstavljamo.

Če se pripravljamo na zamenjavo energenta, je najbrž smiselno spremljati dolgoročno gibanje njihovih cen. Kaj lahko pričakujemo v prihod­njih letih: kako se bodo spreminjala razmerja med cenami posameznih energentov in njihova dostopnost na trgu?

Kako se bodo gibale cene energentov, bi morali najbolj vedeti pisci energetskega akcijskega koncepta. V praksi je tako, da stroške energije najbolj zmanjšamo s tem, da zagotovimo čim manjšo rabo energije! Z energijsko učinkovito gradnjo in pravilno (celovito) energetsko sanacijo stavb lahko potrebo po toploti za ogrevanje zmanjšamo tudi za desetkrat! Če bi za ogrevanje na leto porabili približno 300 evrov, nas spremembe cen energentov ne bi preveč prizadele.

Po mojem mnenju se bo v prihodnjih letih bistveno spremenila samo cena električne energije, ki je zdaj v primerjavi z drugimi energenti zelo poceni. Običajno se ne zavedamo faktorjev pretvorbe med primarno in koristno energijo, torej za pridobivanje in prenos elektrike od elektrarne do našega števca (pri elektriki je faktor 2,5, za kurilno olje, plin in premog 1,1, za lesno biomaso 0,1).

Cene naftnih derivatov so trenutno zelo nizke, kar pa lahko spremeni kakšen zaplet na globalnem trgu. Vendar menim, da se pri nas v prihodnjih letih ni bati splošnega pomanjkanja katerega koli energenta.

Od česa vse je odvisna gospodarnost ogrevalnih sistemov poleg cen energentov?

Učinkovitost ogrevalnih sistemov je odvisna od njihove zasnove (lokalno – centralno, talno – radiatorsko) ter od izkoristka generatorja toplote oz. kotla. Stari kotli na plin ali kurilno olje so bistveno manj učinkoviti od sodobnih (nizkotemperaturnih, kondenzacijskih), pri polenih pa je pomembno, da ne ogrevamo neposredno centralnega sistema, temveč imamo poleg kotla zalogovnik in shranjujemo toploto v vodo ter z njo ogrevamo prostore.

Katere so po vaših izkušnjah napačne predstave ljudi o tem, koliko jih bo stalo ogrevanje stanovanjske hiše, na kaj radi pozabijo?

V stavbi se moramo počutiti prijetno in toplota je zagotovo eden od pomembnih dejavnikov za zagotavljanje ugodja. Pogosto slišimo, da ljudje živijo v prevelikih stanovanjih ali hišah, ki jih ne morejo ustrezno ogrevati (tudi zaradi visokih stroškov), v želji po manjši potrebi po ogrevanju pa jih tudi slabo prezračujejo. To ne vpliva le na slabše počutje v stavbi, ampak pogosto povzroči še druge negativne pojave, npr. vlago, plesen, kar sčasoma škoduje sami konstrukciji stavbe.

Zaradi neustrezne stanovanjske zakonodaje (in »svete« zasebne lastnine) je težko doseči soglasje za prenove večstanovanjskih objektov, zato se mnogi vrtijo v začaranem krogu visokih stroškov ogrevanja in manjšega bivalnega udobja. Stanovalci zato pogosto zapirajo radiatorje in se zanašajo na ogrevanje iz sosednjih stanovanj.

Kje sta po gospodarnosti ogrevalna sistema na lesno biomaso in toplotne črpake, ki pridobivata pomen, če ju primerjamo z drugimi vrstami ogrevanja?

Ogrevanje na lesno biomaso bi moralo biti pri nas prioriteta. Seveda z ustreznimi peč­mi, zalogovniki, avtomatiko, po možnosti tudi z daljinskimi sistemi. Nekaj primerov daljinskega ogrevanja na lesno biomaso (DOLB) imamo, žal tam ogrevanje za posamezne odjemalce ni ravno poceni, ker mora dobavitelj (čim prej) pokriti stroške investicije.

Toplotne črpalke so odlična zbira za znižanje stroškov za energijo, ne pa za samo varčevanje z njo. Če namreč v hišo, v kateri smo doslej porabili 3000 litrov kurilnega olja, vgradimo toplotno črpalko, si s tem zmanjšamo stroške s 3000 na 1000 do 1500 evrov, vendar nismo niti za 1 kWh zmanjšali količine toplote, ki je potrebna za ogrevanje.

Kdaj je ogrevanje na elektriko smiselna in dopustna alternativa?

Menim, da bi morala biti električna energija, namenjena za ogrevanje, vsaj dvakrat dražja, da bi se lahko enakovredno primerjala z drugimi energenti. Ker stane elektrika za pogon računalnika enako kot za ogrevanje, je seveda tak način ogrevanja zaradi preproste izvedbe in razmeroma hitrega odziva zelo zanimiv. Podobno je s sevalnimi paneli, ki so poceni, preprosti za montažo in delujejo takoj.

Po mojem mnenju je ogrevanje z elektriko primerno v prostorih (in objektih), ki jih ne uporabljamo stalno (počitniške hišice) oz. tam, kjer želimo na hitro povišati temperaturo v prostoru (npr. v kopalnici). Ker pa so električna ogrevala (radiatorji, konvektorji, IR-paneli, tudi pretočni grelniki za centralno ogrevanje »pantermi« in bojlerji) preprosti za izdelavo in poceni, so v kombinaciji s poceni elektriko tudi zelo zanimiva izbira, ko se ljudje odločajo za zmanjševanje stroškov ogrevanja.

Kakšni ogrevalni sistemi prevladujejo pri novogradnjah v Sloveniji in s čim najpogosteje lastniki hiš nadomeščajo stare ogrevalne sisteme v obstoječih hišah. Po kakšnih merilih se odločajo?

Nemogoče je enoznačno opredeliti, kakšen način in kateri vir ogrevanja je najcenejši. Drva so poceni, sodobna peč z zalogovnikom pa ne. Plinski kotel je dokaj poceni, plin pa ne. Pri novogradnjah in celovitih sanacijah smo torej pred dilemo, ali več vložiti v kurilnico in prihodnjih 15 let uporabljati cenejši energent ali obratno (pri domnevi, da se razmerje cen energentov ne bo bistveno spremenilo).

Če imamo možnost, da si sami zagotovimo drva in nam ni težko nalagati in čistiti peči, je sodobna peč na drva zagotovo najcenejši način ogrevanja. Za čas, ko ogrevanja ne potrebujemo, moramo zagotoviti še dodaten vir za pripravo tople sanitarne vode, najbolje sanitarno toplotno črpalko. Za ogrevanje sanitarne vode s sprejemniki sončne energije, ki ga naši predpisi sicer priporočajo, je žal potrebna kar visoka investicija in še vedno potrebujemo dodatni vir, saj po dveh deževnih dneh ostanemo brez tople vode. V vročinskem valu pa je vroče vode še preveč …

Danes so pri novogradnjah najpogostejši vir toplote toplotne črpalke. Predvsem v kombinaciji z nizkotemperaturnim talnim ogrevanjem so zelo učinkovite. Investicija sicer ni najugodnejša (sploh voda/voda ali zemlja/voda), delovanje pa je zelo poceni. Na območjih z javno plinsko napeljavo je glede na investicijo zelo primerna uporaba kondenzacijskih plinskih kotlov. Pogosta (vendar malo v zatonu) je uporaba peči na pelete. Izkazalo se je, da ni vseeno, kakšni so peleti, zato je marsikateri investitor nad pečjo na pelete malo razočaran. Glede na stanje pred dvema ali tremi desetletji pa je bistveno manj novih kotlov na kurilno olje. Niso redki primeri, da se investitorji odločijo za električna ogrevala.

V naših stavbah sta ob centralnem ogrevalnem sistemu tudi kamin ali peč na drva, ki se uporabljata za občasno ogrevanje v prehodnih obdobjih. Pri energijsko zelo učinkovitih (pasivnih) hišah je kamin sicer veliko premočan vir toplote, a se mu zaradi vzdušja skoraj ni mogoče upreti.

V prihodnje bo zelo zanimiva energetska samopreskrba. Fotovoltaika za domačo rabo prihaja tudi k nam, sistemi za ogrevanje sanitarne vode so cenovno že primerljivi s sprejemniki sončne energije (kolektorji), z izboljšanimi baterijami bo dovolj energije tudi za razsvetljavo in druge električne porabnike.