»Priprave nanjo so precej podobne kampanjskemu učenju pred izpitom. Saj nekaj je mogoče narediti tudi zdaj, ampak glavnino je treba opraviti prej,« je spomnil, da smo ljud­je precej ležerni in nekaj storimo šele, ko se pojavi težava. »Bistvo je v tem, da napake ne naredimo, ne v tem, da jo odpravljamo,« je še dodal, preden je razložil, kaj za dober izkoristek ogrevalnega sistema in naprav v tem trenutku vendarle lahko storimo.

Za začetek moramo iz kotlovnice odstraniti vso nepotrebno navlako ter očistiti odprtine in rešetke, ki omogočajo dovod svežega zraka za gorenje. Kurilnica mora biti vedno čista, ker lahko prah poškoduje občutljive dele gorilnika, če pride vanj z zrakom za zgorevanje, zagotovo pa poslabša njegovo delovanje.
Odstraniti moramo sajaste obloge na notran­jih površinah kotla, ker močno zmanjšujejo prenos toplote iz kurišča na kotlovno vodo. Plast saj, debela en sam milimeter, poveča porabo goriva za tri do štiri odstotke, če je kotel zanemarjen, lahko izgubimo celo 15 odstotkov toplote.

Sajaste obloge tudi močno zmanjšajo živ­ljenjsko dobo kotla. Kondenzacija vlage iz goriva skupaj z žveplom v sajah tvori žvep­leno kislino, ta pa razjeda kovinske dele kurišča, zaradi česar začne puščati. Najbolj trdovratne obloge je treba odstraniti s strgali in žičnimi krtačami, pri manj umazanih kot­lih pa pridejo v poštev tudi kemična sredstva, vendar je zaradi njihove škodljivosti in nevarnosti bolje, da delo opravi dim­nikar ali serviser. Če na gorilniku še nimate vgrajenega števca obratovalnih ur, ga je smiselno vgraditi zdaj, svetuje Bojan Žnidaršič. Števec je dober pokazatelj delovanja ogrevalne naprave in tako denimo pove, kdaj je kotel treba zamenjati. V povprečju v naših podnebnih razmerah gorilnik deluje od 1600 do 1800 ur na leto, če ogrevamo le hišo, če pa poleti pripravljamo tudi sanitarno vodo, moramo prišteti še 200 do 300 ur.

Čiščenje plinskega kotla zaradi zahtevnosti prepustite pooblaščenemu serviserju, ki bo preveril tudi nastavitve gorilnika in drugih elementov kotla. Kaj mora serviser opraviti pred kurilno sezono? Preveriti tesnost plina do gorilnika in elektromagnetnih ventilov, pogledati ventilator, očistiti zunanjosti gorilnika, pregledati filtre, zgorevalne glave in elektrode ter preveriti prenosnik toplote za pripravo tople vode.

Pri oljnem sistemu mora serviser preveriti dovod goriva, filter za zrak na gorilniku in na gorilni šobi, očistiti vse dele gorilnika, zamenjati gorilne šobe in po potrebi obrabljene dele ter nastaviti gorilnik. Ta mora meriti sajavost, vsebnost ogljikovega dioksida in kisika ter temperaturo dimnih plinov in podobno. Serviser sestavi zapisnik opravljenega dela in tega moramo spraviti, ker ga bomo potrebovali ob naslednjem servisiranju.

S toplotno črpalko nimamo posebnega dela in opravimo le redni servis.

Na zimo pa se je treba pripraviti tudi v blokih. Tako poskrbimo, da je ogrevalni sistem hidravlično uravnotežen, ventile nadomestimo s termostatskimi, opravimo čiščenje in redni servis.

Ne pozabimo na ogrevala

Pred ogrevalno sezono je treba preveriti tudi delovanje varnostnega ventila, varnostno raztezno posodo (ekspanzijska posoda), ki prevzema povečanje volumna vode zaradi segrevanja, in ventile. Če iz ventila priteče voda, je posodo treba zamenjati. Da z njo ni vse tako, kakor bi moralo biti, nam pove tudi veliko nihanje tlaka med delujočim in hladnim sistemom obratovanja, zato poskusno poženemo obtočno črpalko ogrevalnega sistema. Preventivno odvijemo tudi vijak na ohišju črpalke in preverimo, ali se vrti ali ne. Če pri odvijanju priteče nekaj kapljic vode, črpalka deluje.

Preveriti moramo tudi zaporne ventile, saj se na mestih puščanja nabere plast vod­nega kamna in prahu, zaradi česar ročice ventila ni mogoče obrniti. Umazanijo odstranimo z medeninasto žično krtačo, vreteno sprostimo z zapiranjem ter odpiranjem in ga na koncu namažemo z grafit­no mastjo.

Če ventil začne puščati, je treba zamenjati tesnilo na vretenu, vendar mora to opraviti inštalater. Sicer je ventile priporočljivo pet- do desetkrat na leto odpreti in zapreti, da se sprosti v notranjosti naložen vodni kamen.

Pozabiti pa ne smemo niti na cevno omrežje in ogrevala. Cevovode v neogrevanih prostorih in kotlovnici moramo dobro toplotno izolirati, drugače lahko izgubimo 10 odstotkov toplote. Večino dela lahko opravimo sami: cevovode oblečemo z žlebaki. Cevovodov v ogrevanih prostorih ne izoliramo, po potrebi pa jih prepleskamo z zaščitno barvo.

Če pohištvo zaslanja ogrevala, ga moramo odstraniti, skrajšati moramo tudi zavese, da ne zakrivajo ogreval, saj oddajo toplote tako povečamo tudi za več kot 20 odstotkov. Ker se pri ogrevanju z radiatorji toplota oddaja predvsem s konvekcijo, prah zmanjšuje toplotno prehodnost iz radiatorja v prostor, zato skrbimo za čistočo.

Če zaznamo, da so ogrevala sredi ogrevalne sezone predvsem pri vrhu delno hladna, slišimo pa tudi pretakanje vode v njih, to pomeni, da je v njih zrak. Sistem moramo takoj odzračiti. Preveriti moramo tudi tesnost ventilov in jih, če puščajo, zamenjati, po mož­nosti s termostatskimi. Ti nam lahko prihranijo do 30 odstotkov energije, ker lahko zaradi njih izrabimo pasivno zimsko sončno ogrevanje skozi okna. Za konec preverimo še regulacijske naprave.

Energetsko knjigovodstvo

Vse pomanjkljivosti in opravila zabeležimo v energetskem knjigovodstvu, da je jasno razvidno, kaj, kdaj in zakaj je bil neki del zamenjan ali obnovljen. Prav energetsko knjigovodstvo spada med tiste preventivne ukrepe, ki jih moramo delati sproti. V njem na primer spremljamo opravljene in predvidene posege, kot so nastavitev gorilnika, čiščenje dimnika in kotla, menjava sestavnega dela ogrevalnega sistema in podobno. Zapišemo tudi nakup vsake žarnice, ki jo zamenjamo, ali energenta oziroma snovi ali vira, kakor energente pogosto imenujemo danes, ker v to skupino spadajo tudi voda in smeti.

Šele ko si vse dogajanje v hiši beležimo daljše obdobje, lahko začnemo resnično sprem­ljati, kaj se dogaja v njej, in preračunavati, koliko porabimo za ogrevanje na kvadratni meter, koliko vode porabimo na stanovalca in podobno. To ne pomeni, da nenadoma začnemo varčevati na vseh koncih in krajih, ampak da smo pozorni, kaj se dogaja s hišo. Opazovanja namreč kažejo, da se stroški za 10 odstotkov znižajo že zato, ker jih beležimo in jih ozavestimo, čeprav načrtno ne varčujemo.

Prezračevanje

Stroškov in težav pa je manj tudi, če upoštevamo organizacijske ukrepe, med katere spada prezračevanje. Da ne znajo zračiti hiše, ljudje običajno spoznajo šele, ko se znajdejo pred težavo, trenutek resnice pa nastopi, ko zamenjajo okna. Ker nova tesnijo veliko bolje od starih, se pogosto pojavi plesen.

»Zračimo trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, od dve do največ štiri minute, tako, da naredimo prepih. Vsa okna odpremo na stežaj. Odpremo tudi vsa notranja vrata in jih podložimo, če ropotajo, odpremo tudi zunanja vrata. Čez dve minuti začnemo okna zapirati,« pojasnjuje Bojan Žnidaršič in poudari običajno zmoto ljudi, da je zrak boljši, če več zračijo.

»S prepihom se zrak 100-odstotno zamenja v dveh do štirih minutah. Ko okna zapreš, začnejo stene, ki so bile pred zračenjem segrete na 22 stopinj, segrevati hladen zrak. Ker se v teh nekaj minutah niso ohladile, njihova površina pa je velika, zrak spet segrejejo v petih minutah. Če pa imamo okno odprto pol ure, le podhlajujemo stene. Zrak se je namreč zamenjal že v nekaj minutah.« Zračenje z večstopenjskim, nagibnim odpiranjem oken (»na kip«) pozimi ni dovoljeno.

Na novo kurilno sezono se pripravimo tudi tako, da poskrbimo za tesnjenje oken, pripire pri vratih in podobno, toplotno izolacijo zadnje plošče vgradnih roletnih omaric, sanacijo najbolj očitnih toplotnih mostov in podobno. Predvsem pa je zdaj pravi čas za odločitev, da ne bomo več »kampanjski študent«, ampak takšen, ki vse leto spremlja svojo hišo in z ukrepi ne čaka na težave.

Več o tem, kateri energent bo v prihodnosti najbolj racionalna izbira, preberite v novi številki priloge Deloindom.