Žledolom, ki je prizadel Slovenijo v začetku leta, je dobro premešal karte na trgu drv. Po naravni katastrofi je v gozdovih obležalo devet milijonov kubičnih metrov lesa. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je bilo do konca avgusta saniranih 41 odstotkov iglavcev oziroma 1,3 milijona kubičnih metrov lesa iglavcev in 18 odstotkov listavcev oziroma 1,1 milijona kubičnih metrov lesa listavcev. Zaradi preobilice lesa se je skoraj popolnoma ustavila prodaja borovega lesa, veliko manjša je tudi prodaja lesa drugih vrst.

Kakovost lesa po žledolomu

Najboljši les za kurjenje je tisti, ki je posekan med decembrom in februarjem, takoj cepljen in dobro posušen, preden ga shranimo. Za optimalno gorenje z največjim izkoristkom energije in čim manjšim onesnaževanjem ne sme vsebovati več kot 20 odstotkov vlage. Najbolje je, če drva zložimo križno in jih sušimo na prostem oziroma v pokriti zračni drvarnici. Če vlažen les shranimo v klet, ne bo primeren za kurjenje, saj bo imel zaradi slabega zgorevanja majhno energijsko vrednost, posledica pa bodo tudi prevelike obloge na stenah kotla in dimnika. Na srečo letošnji žledolom ob pravilnem ukrepanju ni vplival na kakovost lesa. »V tistem času, konec januarja in v začetku februarja, je drevje mirovalo. V njem ni bilo sokov. Nastale so vidne poškodbe, a kakovost lesa ni slabša,« povzame stanje Anton Smrekar s postojnske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije, ki še pojasni: »Bistven je bil čas, v katerem so lastniki gozdov pobrali les s tal. Ob hitri sanaciji je tudi letošnji les kakovosten. Več časa ko preteče, preden ga poberemo s tal, slabše kakovosti je. Še posebno letos zaradi večje vlažnosti. Vlaga vpliva na mrtev les, ki leži v gozdu. Samo na našem postojnskem območju je treba pobrati še milijon kubičnih metrov listavcev.« Kljub temu pa ni vse slabše kakovosti. Tista drevesa, ki kljub izruvanim koreninam še živijo, bodo v prihodnosti vseeno primerna za kurjavo. Težava je zgolj s tistimi, ki so odmrla, saj so začela trohneti. »Če bodo lastniki gozdov še živeče porušeno drevje pobrali zdaj, ne bo primerno za kurjenje v letošnji zimi, temveč šele v naslednji. Najprej moramo namreč drva eno leto sušiti na prepišni in sončni legi, se pravi na odprtem prostoru, saj je v gozdovih prevelika vlažnost,« priporoča Anton Smrekar.

Žledolom je najbolj vplival na prodajo lesa. Kakovostna drva za kurjenje so še vedno obdržala svojo ceno, zato pa je trg hkrati preplavil nekakovosten les, ki se prodaja po nižjih cenah, a je njegov energijski izkoristek manjši, zato ga pokurimo več. »Letos bomo verjetno drva prodajali malo ceneje, saj jih ljudje dobivajo pri sosedih napol zastonj. Zaradi žledoloma je namreč ponudba velika. Ker so nekakovostna zelo poceni, se prodaja trenutno ne splača zaradi drage delovne sile. Nekateri so zato prenehali čistiti gozd in pobirati les, saj čakajo, da cena spet zraste,« pravi Marjan Planinšek Max iz podjetja Ingles.

»Mi poskušamo kupovati drva, ki so sekana v času zimske sečnje, do 15. aprila. Je pa res, da je po starem reku primerna tudi sečnja v času velike in male maše, to je okoli 15. avgusta. Les, posekan v tem času, ima veliko manjšo vlažnost, se veliko prej posuši in ima zato večjo kalorično vrednost,« še pojas­ni Planinšek, ki tudi pove, da se les, kadar ga ni mogoče sušiti na prostem, skladišči in suši na primernem prepišnem mestu. Veter je pri sušenju pomemben zato, ker odvaja vlago. Tudi zato se drva zlagajo križno in tako, da niso preveč natlačena, okoli njih naj bo še nekaj prostora, da se ne dotikajo stene. Štajersko podjetje, katerega predstavnik je Planinšek, ves les iz gozda odpelje v skladišče, kjer ga tudi posuši. Še prej pa morajo debla razcepiti. »Dokler ne presekaš lubja, se les skoraj nič ne suši, bolj prhni, tako da mora biti deblo razcepljeno. Mi to delamo v skladišču, zato ga tudi tam sušimo,« pravi Planinšek, ki ravno tako ugotavlja, da je pozimi spravljen slovenski les dobre kakovosti, kljub žledolomu.

Pri skladiščenju polen je pomembno, da jih zložimo na suhem mestu, kjer je čim manj vlage v zraku. Če z drvmi ogrevamo 200 kvadratnih metrov veliko družinsko hišo, mora biti prostor zanje velik štiri krat štiri metre in visok poltretji meter, da bo zaloga zadoščala za vso zimo. Bolje je, da v prostoru ni razsvetljave ali kakršne koli električne napeljave, da ni nevarnosti požara. Če gre za del kleti, pa mora biti hidroizoliran.

Čiščenje dimnikov

Da dimnike, toplotne črpalke, kotle in druge dele grelnega sistema pripravimo na zimo, potrebujemo vsaj dva strokovnjaka, dimnikar in serviser, saj se zaradi predpisanih omejitev vsega ne smemo lotevati sami. Pogostost pregledov in čiščenja dimnikov in kotlov je predpisana glede na vrsto kurilne naprave, njeno moč in energent, ki ga uporabljamo.

Naloga dimnikarja je, da pregleda dimnik in kurilno napravo ter presodi, ali sta v dovolj dobrem stanju za uporabo. Vsa opozorila ali priporočilo o sanaciji zabeleži v zapisnik, ki ga dimniški koncesionar hrani v svojem arhivu, saj je odgovoren zavarovalnici, če bi zaradi njegovega površnega dela izbruhnil požar.

Pri kurilnih napravah na trdna goriva dim­­nikarji največkrat najdejo mastne katranske obloge oziroma saje na stenah dim­nika. Te nastajajo zaradi nepopolnega zgorevanja v kotlu, ki je lahko posledica vlažnih drv ali premajhnega dovoda zraka v kurišče. Saje na stenah dimnika se lahko tudi vnamejo. Sploh če je obloga debela, saj se lahko saje segrejejo tudi do 1000 stopinj Celzija. Katranske obloge ne moremo očistiti sami, ne zgolj zaradi s pravilnikom predpisanega rednega dimnikarskega pregleda, temveč tudi zato, ker klasično čiščenje ne zadošča. Potrebno je namreč rezkanje, brušenje in izžiganje saj. Dimnikar očisti tudi kotel, saj se tudi tam na stenah nabirajo obloge. Že milimeter debela plast katrana poveča porabo goriva za tri do štiri odstotke, izguba pa je lahko tudi do 15-odstotna. Vlaga iz kuriva pa lahko na hlad­ni površini tudi kondenzira in skupaj z žveplom tvori žvepleno kislino, ki nato razjeda kovinske dele kurišča. Na koncu dim­nikar izmeri še količino kisika, ogljikovega dioksida in monoksida v dimnemu plinu ter sajavost. Pri plinskih kotlih izmeri še izhodno temperaturo dimnih plinov in vlek. Če pri pregledu ugotovi kakršnekoli nepravilnosti, jih moramo odpraviti, drugače je dolžan obvestiti inšpekcijo za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ali inšpekcijo za okolje.

Čeprav je dimnikar že opravil meritve, moramo pred začetkom kurilne sezone poklicati še usposobljenega serviserja, ki bo nastavil gorilnik tako, da bo zgorevanje optimalno in prav nič nevarno. Pri nastavitvah sta pomembna predvsem dva parametra: količina zraka in tlak črpalke goriva. Kaj konkretno pregleda in popravi serviser, je odvisno od vrste kurilne naprave in od kuriva, ki ga uporabljamo za ogrevanje. Pri oljnem kotlu je najpomembnejše čiščenje gorilnika. Serviser ga najprej očisti in posesa, nato zamenja šobo, ga odpre in očisti vse filtre ter obvezno zamenja glavni filter. Sledi nastavljanje gorilnika, preverjanje regulacije in pregled ventilov. Na koncu opravi meritve dimnih plinov, izhodnih temperatur in sajavosti. Če se ogrevamo s kurilnim oljem, moramo na vsakih pet do sedem let očistiti tudi cisterno, saj se v njej nabirajo usedline. Postopek je preprost. Iz cisterne samo izčrpamo olje in nato še usedline.

Pri plinskih kotlih je najpomembnejše, da pred začetkom sezone preverimo tlak plina in tesnost. Serviser z digitalnim detektorjem preveri vse spoje na peči, ali morda kje ne uhaja plin. Tudi pri ogrevanju s plinom je treba nastaviti gorilnik tako, da se uravna tlak plina in zraka, s tem pa tudi izpust ogljikovega monoksida.

Serviser mora preveriti še vlek ter dovod in odvod zraka, kar stori tako, da preveri, ali so zračniki dovolj prehodni.

Pri pečeh na trdna goriva mora serviser pregledati regulatorje vleka in kot pri vseh drugih nastavi gorilnik. Zaradi specifičnosti trdnih goriv mora preveriti, kakšno je začetno zgorevanje drv v peči in kako hitro odide dim v dimnik. Pomembno je, da ni slabega zgorevanja, saj so potem presežene tudi dovoljene mejne vrednosti snovi v dim­nih plinih.

Redno vzdrževanje in servisiranje je zelo pomembno tudi za pravilno delovanje toplotnih črpalk. Sanitarnih toplotnih črpalk zrak/voda, s katerimi zgolj ogrevamo sanitarno vodo, skoraj ni treba servisirati, razen zaradi morebitne napake. Pri ogrevalnih toplotnih črpalkah zrak/voda je treba zgolj na vsaki dve leti očistiti uparjalnik. To lahko storimo tudi sami, saj gre zgolj za navadno čiščenje s sesanjem in čistili ter vodo. Kljub temu nekateri serviserji priporočajo, da napravo vsako leto preventivno pregleda strokovnjak, predvsem električne komponente, priključne spoje, stanje plina ter čistost uparjalnika.

Tudi pri vzdrževanju in pripravi toplotnih črpalk zemlja/voda in voda/voda ni pretiranega dela. Ker je voda lahko različne čistosti, je ob črpalki filter, ki ga je treba pred kurilno sezono očistiti. Če je nečistoča v vodi fina, je treba preveriti še čistost toplot­nega izmenjevalnika. Pri vseh toplotnih črpalkah, ne glede na vir toplote, serviser ob rednem pregledu preveri stanje hladilnega plina. To pomeni, da izmeri tlak hladilnega plina in tlak vode. Med rednim pregledom pred sezono na vgrajenem krmilnem sistemu nastavi še krivulje delovanja in želeno temperaturo.

Na koncu nam ostane samo še, da preverimo, ali je v radiatorjih dovolj vode, jo po potrebi dotočimo, iz njih izpustimo zrak in pregledamo, ali vsi ventili na radiatorjih dobro tesnijo.