Nekoč so na zatišni gozdni jasi, sredi katere je stala samotna breza, v zgodnjih jutrih plesale gozdne vile. Kraj je mističen. Odkar je Roman Hergan na zemlji svojih staršev s trdim garanjem oblikoval zelen vrt z jezerci, pa so se gozdnim vilam zagotovo pridružile še vodne. Drugače ne more biti, če ovonjaš ta zrak, prisluhneš tišini, ki jo obiskujejo čaplje, in se zazreš v lokvanje in šelesteče trstje ob vodnih površinah. Seveda pa pridejo na ples šele, ko odide zadnji obiskovalec – vrt TAL je ob lepem vremenu odprt ob sobotah in nedeljah popoldne, od maja do konca septembra.

Vitezi okrogle mize

Vsak korak po beli peščeni poti med travnatimi površinami, gredami s strupenimi in zdravilnimi rastlinami ter umetnimi ribniki z vodnim in obvodnim rastjem odkriva skrb, ljubezen, predanost, garanje. Zlasti garanje, saj si Roman Hergan ne more lagodno najeti trume vrtnarskih pomočnikov. Tak zasebni projekt, s katerim se je spoprijel 1998 in je resno zaživel leta 2000, je projekt zanesen­jaka, ne dobičkarja. V imenu je torej letnica 2000, Tal pa je lokalni izraz za »del«; narečna beseda izvira iz nemškega samostalnika. Tudi poseben del parka Parzivalova dežela zakladov, ki je namenjen pravljičnosti in domišljiji mladih obiskovalcev, se navdihuje v visokem germanskem epu iz 13. stoletja. Napisal ga je Wolfram von Eschenbach v maniri srednjeveških zgodb o vitezih, Parsival je njegov glavni junak. V Parsivalovem kraljestvu v Talu zato ne manjka okrogla miza za male viteze, iskati je treba dragocenosti po nekaj mivkastih metrih Jantarne poti – katere eden od krakov je v daljni zgodovini res tekel v bližini – ali odkrivati dragocene kamenčke v viteških rudnikih. Celo viteški pogum je na preizkušnji v temi templja, nad katerim je vrezano vzhajajoče sonce. Kot poudari lastnik, so v bližini kraji, ki jih je mogoče neposredno povezati z osebami iz epa, kar je prav vznemirljivo.

Sokratova morilka

V negovano trato izrezan kompas z belimi in črnimi kamni kaže, da je vrt obrnjen v smeri vzhod–zahod. Prve grede so namen­jene strupenim rastlinam, a te so komaj uvod v res zanimiva srečanja na osončenih krajih onkraj kompasa: kot mogočen cvetoč janež se zdi montegazzijev dežen (Heracleum montegazzianum), rastlina, ki se je je dobro ogibati – dotik z njenimi listi na koži povzroča mehurje. Na sosednji gredi je veliko bolj nedolžen, krhek in visok pikasti mišjak (Conium maculatum). Na njegovih nežnih belih cvetnih kobulih se pasejo pikapolonice. A kako videz nemoči vara! To je najbolj strupena vseh rastlin – niso poslali Sokratu soka trobelike, ko so ga prisilili v samomor, ampak, zagotavlja Hergan, je bil to dokazano sok prav tega na videz nedolžnega pikastega mišjaka. »Poglejte te značilne vijoličaste lise na gladkem steblu,« opozori Hergan, po izobrazbi kemijski tehnik, ki končuje še študij hortikulture v Celju. »Če se ga boste dotaknili, si res dobro umijte roke. Raste tudi prosto, tukaj v bližini in v okolici Ormoža.«

Nekaj strupenih volčjih bobov in onkraj na drugi gredi strupeni navadni kristavec ter vrsta drugih zanimivih rastlin, ki presenetljivo spadajo med strupene, so dober nauk, kako na primer varajo nežni vijoličasti kristavčevi cvetovi. Datura stramonium je tudi pri nas že spravila v grob dva otroka, ki sta eksperimentirala s semeni. Prihaja iz družine razhudnikovk.

Kaj so jedli mostiščarji

Po pretresljivem srečanju s strupenimi rastlinami in na drugi strani pomirjujočimi zdravilnimi – zlasti tistimi, ki prosto rastejo v naravi, Hergan pa jim je odmeril poučen prostor na svojem vrtu – se je prav osvežujoče potopiti med zelenje, ki vodi k umetnemu jezercu. Učna pot je skrivnostna, opremljena s tablami, gladina jezerca pa med drugim prekrita z vodnim oreškom, ki je bil nekoč hrana mostiščarjev. Od hrastovih taninov je voda rjavkasta, čeprav je bistra. Cvetki rumenega blatnika (Nuphar luteum) se prebijajo med lokvanji. Hergan pa iz vode poteg­ne dolgo rjavo nit, podobno namočenemu mahu, ki pa je nič manj kot mesojeda mešinka (Utricularia vulgaris) – nitka ima mešičke, v katere lovi drobcene vodne živalce. Po nekaj korakih tabla »Začutite duh moč­virja« zapelje sprehajalca naravnost med vodno trstje, skozi katero vodi skrivnostna ograjena potka, da zašumi ob vsakem koraku in se rastline nagajivo dotikajo lica. Ob izhodu se kot za nagrado razpre nova osončena travna površina z mostičem in redkimi vrbami bekami ter še dvema majhnima vodnima zakladoma z novimi rastlinskimi posebneži. Hergan največkrat na svojem vrtu daje prostor rastlinam, ki so ogrožene ali jih je le redkokje še mogoče najti v bližnji ali daljni okolici. Vodna praprot in štiriperesna marzilka (Marsilea quadrifolia L.) sta že takšni – marzilko najdemo pri nas samo še na dveh rastiščih, eno je prav v Talu. »Vodni popnjak, sorodnik korenja in peteršilja, je na prostem celo že izumrl, tu pa ga še lahko pokažemo,« je zadovoljen Hergan, ki prek spletne strani Atropa ljubitelje tudi oskrbuje z zanimivimi vodnimi rastlinami. Taka, zanimiva, je gotovo tudi kranjska sita, saj je živorodna.

Poroka ob knežjem kamnu

Zavoj na levo pelje bolj proti senčnatim drevesom in grmovnicam, na enem od grmov, ki močno presegajo človeka po svoji višini, mežikajo ameriške borovnice. Je res, da zrastejo v tako veličasten grm? V Talu je vse mogoče.

Za bekami se razprostira nov travnik s pravilno piramidasto vzpetino, na katero vodijo stopnice. Živa meja, ki obroblja malo teraso na vrhu, skriva pravi knežji kamen – na kostanjevem podnožju je trdno zasidran težek kos peščenjaka –, ki je med drugim prostor za poroke. S terase je prelep pogled na jezerce in bele lokvanje, če stopite bližje in malce bolj napnete oči, pa zagledate celo kačje pastirje in žabji mrest. Ves breg zavzemajo najrazličnejše obvodne rastline. Da bi bolj pristno občutili šumenje šašev in trsja, je Hergan oblikoval celo nekaj polotočkov, ki segajo v jezerce, ob drugem ribniku pa pripravlja pomole, na katerih bodo mladi obiskovalci lahko poskušali loviti ribe. Že zdaj ga obišče veliko šolarjev; prav za skupine, ki jim pripravi kratka predavanja in predstavitve, celo lova s sokoli, je naredil majhen amfiteater z lesenimi sedeži. Posebno poglavje je pisana zbirka kamnov z vseh koncev sveta, ki so na ogled v vhodni brunarici, na kateri visi tudi šaljiv napis: »Komarji brezplačno«.

Arhiv revije Deloindom+.