Kdaj pomanjkanje vode vrtnine najbolj prizadene

Ker ima večina vrtnin najraje enakomerno vlažno prst, je dobrodošla redna oskrba gredic z vodo. Vsaka vrtnina ima določeno kritično rastno obdobje, ko je njena občutljivost na sušo večja. Plodovke (kumare, paradižnik, paprika, jajčevec in bučke) potrebujejo dovolj talne vlage v prvem mesecu po sajenju, med cvetenjem in nastavljanjem plodov. Suša v prvih tednih po nastanku teh povzroči, da v njih primanjkuje kalcija. Ob večjem pomanjkanju se na plodovih paprike in paradižnika na spodnji strani pojavijo temne, gnilobi podobne pege. To je fiziološka bolezen, ki se imenuje gniloba na muhi ploda. Pogosto so najbolj ogroženi prav prvi plodovi, ki jih pričakujemo z največjim veseljem.

Kapusnice (zelje, ohrovt, brstični ohrovt, brokoli) so na pomanjkanje vode najbolj občutljive v prvem mesecu po sajenju sadik. Ko se korenine dobro razvijejo, jih tudi suša manj prizadene. V zadnjem mesecu rasti se občutljivost spet poveča. Cvetača najlepše obrodi, če so tla stalno nekoliko vlažna.

Korenovke in gomoljnice (korenje, rdeča pesa, redkev, redkvica, gomoljna zelena, pastinak, krompir) ne smejo trpeti suše ves čas, ko se debelijo koreni.

Fižol, bob in grah potrebujejo enakomerno vlažna tla med cvetenjem in nastavljanjem strokov. Nizki fižol je bolj odporen proti suši, ker ga lahko sejemo že zgodaj pomladi in ga do nastopa poletne suše že poberemo. V nasprotju z njim visoki fižol nastavlja stroke pozno, zato je pridelek močno odvisen od poletnega vremena. Poleg suše ga lahko ovirajo tudi previsoke temperature.

Čebula ima rada vlažno prst na začetku rasti, med dozorevanjem pa ji bolj prijajo suha tla. Premokra prst v zadnjem obdobju rasti povzroči, da pozneje čebula v shrambi gnije.

Solata, motovilec, radič, endivija, špinača in rukola potrebujejo enakomerno vlažno prst vso rastno dobo.

Raje redkeje in obilneje kot večkrat po malem

Za oskrbo vrtnih rastlin z vodo obstajajo različni namakalni sistemi, najprimernejše pa je kapljično namakanje. Gre za perforirano cev, ki jo položimo na tla. Skozi odprtinice kaplja voda neposrednjo nanja. Tak način je zelo varčen, saj se voda ne izgublja v ozračje zaradi izhlapevanja, poleg tega ostanejo listi rastline suhi.

Pri zalivanju nekaterih vrtnin si lahko pomagamo tudi z razpršilcem za trato, vendar ga uporabimo zjutraj, ko so rastline hladne. Takšno prho dobro prenesejo solata, endivija, radič, špinača, rukola, redkvica, kolerabica, repa, rdeča pesa, korenje, zelje, ohrovt, cvetača, brokoli, nizki fižol in grah, medtem ko imajo plodovke raje suhe liste. Enako velja za visoki fižol.

Pri namakanju ali zalivanju se držimo pravila, da je grede bolje zaliti redkeje, a obilno. Boljša možnost je denimo večja količina vode enkrat na teden kot vsakodnevno zalivanje po malem. V vročem poletju namreč rast ni intenzivna, se pa poveča izguba vode skozi liste zaradi izhlapevanja.

Za zalivanje je najboljša deževnica. Ker je povsod ni na voljo, nalijemo vodo iz pipe v večji čeber, da se ogreje. Če zalivamo z ročno zalivalko, lahko to storimo tudi zvečer, ker je voda v njej ogreta. Pazimo, da ne zmočimo listov. Zalivanje neposredno iz vodovoda z razpršilcem, ki prši po listih, je smiselno le zgodaj zjutraj, ko so rastline ohlajene.

Izgubi pridelka zaradi poletne suše se najlaže izognemo z zgodnjimi pomladanskimi setvami (uporaba tunelov in vrtnih rastlinjakov), da poberemo pridelek že pred nastopom suše. V sušnem poletju ne sejemo radiča in kitajskega zelja, ampak avgusta raje posadimo sadike in tako nadoknadimo zamujeni čas. Suša večinoma ne ogroža vrtnin, ki jih sejemo pozno poleti.

Seveda pa se lahko vreme poigra tudi drugače in nastopi suša že spomladi ali pa je poletje deževno … Ker torej nikoli zanesljivo ne vemo, s kakšno težavo se bomo spopadali, s preveč ali premalo dežja, morajo biti tla pripravljena na vse. Dobro morajo biti založena z organsko snovjo, presledki med vrstami in rastlinami v vrsti pa takšni, da se listi po dežju kar najhitreje osušijo. Ukrepi, ki povečajo rodovitnost tal, posredno vplivajo tudi na njihovo boljšo »odpornost« proti vremenskim nevšečnostim. Zdrave rastline laže prenesejo stres kot tiste, ki že tako in tako rastejo v slabih tleh, poveča pa se tudi njihova odpornost.

Nad izsušitev s kompostom in zastirko

Iz izkušenj vemo, da se tla med seboj precej razlikujejo in da je različna tudi njihova sposobnost zadrževanja vode. V grobem jih razdelimo na težka, srednje težka in lahka. V težkih je vrtnarjenje oteženo, saj se po dežju še dolgo ne osušijo, spomladi pa se pozno ogrejejo. Ker so premalo zračna, posejano seme lahko gnije, rast korenin je otežena. Predvsem korenovke (korenje, rdeča pesa, gomoljna zelena, pastinak, redkev …) v težkih tleh slabo obrodijo. Na vrtu si jih ne želimo, a če jih že imamo, jih izboljšujemo z dodajanjem večje količine mivke in organske mase. S takšnimi ukrepi se spremenijo v rodovitno prst.

Lahka tla so njihovo nasprotje. Po dežju se takoj osušijo, saj vode ne zmorejo zadrževati. To je tudi njihova največja pomanjkljivost. Izboljšamo jih z dodajanjem večje količine organske snovi (hlevski gnoj; kompost; rastline za podor). Dobra stran lahkih tal pa je velika zračnost. Zrak v njih se hitro ogreje, zato so taka tla topla in lahko spomladi zgodaj opravimo prve setve.

Vodo so sposobna zadrževati predvsem s humusom bogata tla, poleg tega so zračna. S humusom jih bomo obogatili, če na gredice posejemo rastline za podor in jih zadelamo v tla, ko je njihova masa največja. Sejemo jih od pomladi naprej, na izpraznjene gredice tudi še poleti. Prazna gredica je najslabša možnost. Rastline za podor, npr. bela gorjušica in oljna redkev, s svojimi listi senčijo tla, poleg tega preprečujejo rast plevelov, s koreninami rahljajo zbita tla in celo uničuje ogorčice. V tla jih zadelamo ob jesenskem lopatanju, lahko pa jih čez zimo pustimo na gredici in jih zadelamo šele zgodaj spomladi. Razpadejo v humus in prsti počasi vračajo rodovitnost. Tako izboljšana tla zadržijo precej več vode kot tista, v katerih primanjkuje organske mase.

Treba pa je preprečiti tudi izgube vode, ki nastanejo zaradi izhlapevanja. Najboljši način za to je zastirka. Tla pokrijemo z mlado pokošeno travo ali slamo. Seveda je pomembno, da v zastirki ni semena plevelov. Tla pod njo so vlažna, hladna, polna talnega življenja, brez plevela in nikoli zaskorjena. Če niso pokrita, jih moramo po vsakem dežju prerahljati. Skozi zaskorjeno površje se namreč v ozračje izgubi veliko vode. Slaba stran pokritih tal so polži, ki imajo pod zastirko varen dom. Zaradi njih se zastirki ne bomo odpovedali, ampak jih bomo pravočasno pobrali.

S povečanjem organske mase v tleh in z zastirko lahko torej bistveno izboljšamo talno vlago, ne moremo pa suše preprečiti. Vseeno dosežemo, da nastopi čim pozneje in s čim manjšimi posledicami.