Na prvi fotografiji prikazujemo eno posebno umetelnih, ki jo je izdelal in postavil naš kolega Igor Modic. Osrednji del je narejen iz narobe obrnjene rogovile smreke, ki je imela dva vrha. Vreže oz. poganjki buč bodo oporo povsem prerasli, vodoravne prečke pa bodo pomagale, da bodo imeli tudi precej težki oranžni plodovi primerno oporo.

Ker so vse buče ljubiteljice sonca, jim izberemo sončno lego in tla obilno pognojimo s hlevskim gnojem, kompostom ali drugim organskim gnojilom. Rade imajo vlažna, globoka humozna tla, lepo uspevajo tudi, če jih posadimo ob rob kompostnika. Ker slabo prenašajo sušo, jih med sušnimi obdobji  zalivamo. Resda velja, da so bučkam in bučam dobri sosedje bazilika, visok fižol, čebula, koruza, rdeča pesa in kapucinka, vendar se bučka hokaido tako razraste, da jo je bolje saditi samostojno. Če želimo veliko plodov na eni rastlin, jo moramo vršičkati. Na glavni vreži odstranimo vrh za prvimi devetimi listi, prav tako naredimo tudi na prvih stranskih poganjkih (to opravilo je podobno kot obtrgovanje zalistnikov pri paradižniku). Na glavni vreži so namreč skoraj sami moški cvetovi, na prvih stranskih poganjkih je nekaj moških, nekaj ženskih cvetov, na drugih stranskih poganjkih pa so predvsem ženski cvetovi.

Buče hokaido imajo še posebno poln okus, ki spominja na kostanj. Lupina je močno oranžna, skoraj rdečkasta, notranjost pa je svetlejša. Proti vrhu se lahko malo potegne v pecelj. Precej trde so, zato jih je težko razrezati. Lupina je užitna, čeprav ostane tudi kuhana ali pečena nekoliko trda.