11. 12. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Igor Modic in Shutterstock
Ena vrtnina: Bledeni radič
11. 12. 2015 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Igor Modic in Shutterstock
Morda se z izrazom v naslovu srečujete prvič, a cenjeno vrtnino, ki gre nekaterim sredi zime zaradi manj grenkega okusa bolj v slast kakor radič v drugih letnih časih, ste gotovo že srečali. Morda kot vitlof, različico treviškega z izrazito krempljastimi listi, vrtnici podoben solkanski radič ali zlati castelfranco.
V toplem in temnem prostoru poženejo iz srčka zimskega radiča krhki, v glavico ali rozeto oblikovani listi z belimi hrustljavimi koceni, ki so obarvani bolj bledo, kot če bi rastlino pustili na mrazu. Zato se siljenemu radiču, ki iz debelih korenin, prenesenih v hlev ali klet, razvije čisto novo sredico, po starem pravi tudi bledeni radič.
Zaradi gojenja v temi je v njem manj intibina, vira zdravilnih grenčin, ki znižujejo krvni sladkor, pri vijoličasto obarvanih sortah pa tudi antocianov, barvil, ki varujejo srce in ožilje. A kaj bi to, radiči, ki so nastali iz stare neugledne cikorije, so se nekaterim zdeli predivjega okusa in razsvetljeni možje so začeli uvajati siljenje. Viri pravijo, da so postopek leta 1850 po naključju odkrili v bruseljskem botaničnem vrtu, dogodek pa je potem spodbudil načrtno siljenje tamkajšnje različice cikorije, da je nastala poslastica »witloof«, ki ne pomeni nič drugega kot beli list. Sama verjamem, da je bil postopek že davno prej jasen kmečkim ljudem, ki so se naučili iz nuje izkoristiti vse dele rastline – če močnih korenin pozimi niso porabili za živež, je iz njih na toplem ali spomladi pognalo novo življenje.
Za domačo rabo je pomembno, da nosimo radič na toplo silit postopoma, kolikor solate potrebujemo. Lahko ga na vrtu izkopavamo sproti, lahko pa vsega izkopljemo pred zimo in v snope povezanega zložimo v razor, ki ga skoraj v celoti zasujemo zemljo ali debelo plastjo slame.