Česen spada v družino Liliaceae ali slovensko čebulnice. V isto družino uvrščamo čebulo, šalotko, por, drobnjak in kitajski drobnjak ter še nekatere, manj poznane, tudi okrasne čebulnice. Česen je ena najbolj koristnih vrtnin, saj vsebuje za naše zdravje veliko koristnih snovi. Značilni vonj in okus mu dajejo žveplene snovi vsebujoča eterična olja, alilno gorčično olje in druge žveplene snovi ter seveda alicin, ki je rastlinski antibiotik. V Rusiji so mu zato včasih rekli ruski penicilin, v Egiptu pa so z njim hranili delavce, da so ostajali zdravi. V času valentinovega je morda za nekatere zanimiva še ena lastnost: česen vsebuje nekatere hormone, ki učinkujejo na človeka podobno kot spolni hormoni, zato so iz njega nekdaj pripravljali ljubezenske napoje. Le da takrat sam vonj človeka verjetno ni bil tako pomemben kakor danes. Vsebuje še veliko za nas potrebnih rudnin, kalija in kalcija, beljakovine, vitamin C, provitamin A in holin.

Kam ga sadimo

Česen potrebuje za svoj razvoj veliko sonca, vode in pozneje suho, odcedno zemljo. Zato zanj izbiramo najbolj sončne gredice, na katerih se voda ne sme zadrževati. Hvaležen je za humozno prst, vendar gnojenja z organskimi gnojili ne prenaša. Najbolje bo uspeval v toplih peščeno-ilovnatih tleh, v težji zemlji lahko pričakujemo težave v vlaž­nih poletjih, v peščenih, suhih tleh pa je nujno namakanje. Tal si seveda ne moremo izbrati, vsekakor pa poskrbimo vsaj za to, da bo voda čim prej odtekala z gredic. Zato na težji zemljo oblikujemo visoke gredice, da zagotovimo drenažo.

Zahteva širok kolobar, v katerem naj pridejo čebulnice na isto mesto šele četrto ali celo peto leto. Najboljši predposevek zanj na njivah je žito. Na vrtu pa bo najbolje uspeval, kjer smo pred njim gojili kumare, korenček, paradižnik in jagode. Primerne so tudi vse druge vrtnine z izjemo stročnic in metuljnic, prav tako ne mara kapusnic.

Česen ponavadi pobiramo julija, zato lahko za njim načrtujemo še pridelek endivije, repe, črne redkve, kolerabice ali solate. Posejemo pa lahko seveda tudi motovilec in špinačo, a šele v sredini avgusta, vmes pa katero izmed rastlin za zeleni podor, na primer facelijo.

V mešanih posevkih odlično uspeva v družbi z jagodami, korenčkom, peteršiljem, zeleno, kumarami, paradižnikom, rdečo peso, solato, koprom in janežem. Ne mara pa družbe kapusnic in stročnic.

Gnojenje je zelo pomembno

Česen sodi med skromne vrtnine, kar zadeva potrebe po hranilih, pa je zelo izbirčen. Nikakor ne prenaša gnojenja s hlevskim gnojem, zelo zmerni pa moramo biti tudi pri drugih gnojilih. Zahteva rahlo kisla tla, pH od 6 (v peščenih, lahkih tleh) do 6,5 (v težjih tleh). Nižji pH mu povzroča velike težave pri sprejemu hranil, zato je treba apniti.

V času debeljenja čebulic potrebuje dušik, vendar previsoki odmerki povzročajo gnitje in slabše skladiščenje. Ne potrebuje veliko fosforja, v vrtnih tleh ga je zanj dovolj. V zadnjih letih mu je treba dodajati tudi žveplo, saj je ozračje veliko bolj čisto, zato tudi žvepla rastlinam že primanjkuje. Česen ima še visoke potrebe po kaliju. Če vašim tlem tega elementa primanjkuje, ga je treba dodajati. Ker podobno kakor druge čebulnice ne prenaša gnojenja s klorom, mu moramo kalij obvezno dodajati v obliki kalijevega sulfata.

Česnu lahko gnojimo z dobro preperelim domačim kompostom (1,5–2 l/m²). Lahko pa uporabimo tudi kupljena organska gnojila, na vrtu bo povsem zadostovala polovična priporočena količina. Če analiza tal pokaže slabšo založenost s kalijem, mu dodamo od 2 do 4 kg kalijevega sulfata na 10 m². Ko ima česen od štiri do pet listov, ga dva- do trikrat zalijemo z namočenimi koprivami ali pa kupimo tekoče organsko gnojilo. Več ne potrebuje.

Sadilni material in sajenje

Česen razmnožujemo vegetativno, z deljen­jem stročkov. Če smo nepazljivi, lahko s tem hitro razširjamo tudi bolezni in škodljivce. Vedno kupimo semenski material. Česen je namreč občutljiv na dolžino dneva in tisti iz toplejših krajev pri nas ne bo oblikoval strokov. V naslednjih letih lahko uporabite svoj sadilni material (stročke).

Za sajenje ga pripravimo, raztrgamo, razstročkamo šele tik pred uporabo, drugače rad požene liste. To ni zaželeno, saj bo potem koreninski sistem šibkejši.

Resnično velja, da večji stroki dajejo višji pridelek. Zato so nas nekoč učili, da za sajenje uporabimo samo zunanje stroke – ti so večji. Ker pa zdaj nakup semenskega materiala pomeni visok strošek, notranjih strokov ne zavrzite. Nasadite jih na gosto in porabite kot mlad česen.

Pred sajenjem domač, pa tudi kupljen sadilni material namočimo v pripravke iz alg za krepitev odpornosti rastlin, ki jih kupimo v trgovinah. Lahko pa uporabimo tudi v top­lejši kamilični ali žajbljev čaj. Namakanje naj bi trajalo vsaj deset minut, za sajenje na vrtu pa lahko česen namočimo tudi čez noč.

Gredico ali njivo pripravimo vsaj deset dni pred sajenjem, saj česen zahteva dobro pripravljeno zemljo. Tako lahko mehansko uničimo tudi prve plevele, ki vzkalijo še pred sajenjem. Ker potrebuje ves čas rahla tla, si zagotovimo dovolj prostora za rahljanje, med vrstami naj bo vsaj 30 cm, v vrsti pa med rastlinami od 5 do 8 cm. Globina sajenja je jeseni 8 cm, spomladi pa 4 do 5 cm. Na večjih površinah se česen sadi strojno, nikakor se ne mučite z ročnim potikanjem stročkov. Enakomerno bodo vzkalili tudi, če bodo padli poševno ali vodoravno v jamice, samo da se popolnoma ne preobrnejo.

Prezimne sorte sadimo v zadnjem tednu oktobra in prvem tednu novembra, mogoče samo kje na višjih nadmorskih višinah nekaj prej. Sadimo ga lahko vse do takrat, ko zemlja pomrzne. Zadnji rok za prezimne sorte je januar, vendar se poznejše sajenje lahko pozna pri pridelku. Spomladanske, jare sorte posadimo čim bolj zgodaj spomladi, da ujamemo čim več zimske vlage in predvsem čim daljši čas hladnega vremena in kratkega dne. Ko se zemlja ogreje, dan pa podaljša, se začnejo oblikovati stročki, s tem pa se preneha razvoj listja in korenin. Pridelek je tako manjši.

Nega in spravilo pridelka

Pri oskrbi velja pravilo manj je več, kar pomeni, da je česen med rastjo najbolje čim bolj pustiti na miru. Res pa je, da potrebuje ves čas rahla tla, zato je rahljanje potrebno. Ker ga v zadnjih letih rada napade čebulna muha, ga v času od začetka cvetenja češenj in vse do sredine maja ne okopavamo. Vsako okopavanje namreč povzroča, da česen »zadiši« daleč naokrog in privabi škodljivca. V tem času naj bo pokrit, lahko uporabimo agrokoprene ali še raje zavese oziroma ustrezne mreže. Če se da, ne pokrivamo plosko, ampak naredimo ustrezno oporo.

Zdaj lahko tudi v Sloveniji kupimo naravni pripravek, ki vsebuje mešanice entomopatogenih (koristnih) ogorčic vrste Steinernema feltiae in S. carpocapsae za zatiranje tega škodljivca. Pripravek je namenjen takojšnji uporabi, hranimo ga le krajši čas v hladilniku, uporabimo pa ga prvič v začetku aprila in po štirih tednih tretiranje ponovimo. Že pred uporabo mora biti zemlja mokra, v suši redno zalivamo tudi pozneje. Pripravek ved­no uporabimo zvečer, po sončnem zahodu. Pred tem pa si je treba natančno prebrati navodila, saj vsebuje žive organizme, ki jih z napačno uporabo hitro uničimo. Drugih tegob česen pri nas skoraj nima. Če je v času dozorevanja glavic veliko padavin, priporočam enkratno ali dvakratno zalivanje z žajbljevim čajem ali pripravkom iz hrenovih listov.

Posevek je treba v času rasti listov in pozneje debeljenja čebul zalivati, če vidimo, da je suho. Ko ugotovimo, da so čebule primerno velike, čez stročke pa se je lepo napela kožica, je pridelek primeren za spravilo. Ne čakamo na rumenenje listov ali celo celih rastlin. Populimo z listi vred. Najbolje je, da korenine porežemo takoj, rastline pa v šopkih posušimo na suhem pod streho, liste porežemo šele, ko se posušijo. Večje količine česna lahko obrežemo tudi takoj, nekje do 5 cm nad glavico. Porezane glavice sušimo v tanki plasti razgrnjene po tleh v temnem, zračnem prostoru.

Shranimo jih spletene v kite, v plitve lesene zabojčke ali obešene v mrežaste vreče v suhem, zračnem prostoru. Najboljša temperatura skladiščenja je okoli 0 ° C, ne pod njo, ne pa nad 5 ° C, dolžina skladiščenja je najbolj odvisna od sorte, nanjo pa vplivata tudi naše gojenje in nega med rastjo.

Sorte so pomembne

Pri nas poznamo dva tipa česna: prezimnega in jarega. Prvi potrebuje za oblikovanje stročkov od 30 do 60 dni nizkih temperatur, drugi pa teh potreb nima. Po opisu ga ne moremo vedno ločiti. Načeloma so pre­zimne sorte večje, imajo manj stročkov, ki pa so večji, čas skladiščenja je krajši. Vendar to seveda ne velja za prav vse sorte, ki se sadijo po svetu.

Pri nas lahko kupite seme dveh sort: ptujski jesenski in ptujski spomladanski, med ljudmi pa krožijo še domači tipi česna, po Štajerski takšni, ki naredijo cvetno steblo in so poznejši, na Primorskem pa rdečkasti.

Ptujski jesenski je prezimna sorta. Ne naredi cvetnega stebla. Njegove čebule so snežno bele, stroki večji, v čebuli jih je od šest do deset. Tega moramo porabiti nekje do jeseni ali vsaj do začetka zime, saj se slabše skladišči. Je zelo zgoden in ga lahko pulimo že v zadnjem tednu junija oziroma prvem tednu julija. Poznejše spravilo lahko pomeni pokanje čebul, predvsem pa več trohnenja strokov in manj belo barvo čebul.

Ptujski spomladanski je jara sorta, a ga lahko sadimo jeseni skupaj z jesenskim česnom, saj dobro prezimi. Naredi malo manjše čebule z manjšimi stročki, ki pa jih je več. Odlično se skladišči in je posebno znan po močni aromi. Dozori nekako 14 dni za jesenskim, to je v sredini julija. Za sorte s steblom je značilno, da povečini naredijo zelo velike čebule z večjimi stroki. So prezimne, poznejše, dozorijo šele avgusta. Skladiščijo pa se nekje do sredine zime. Na cvetnih steblih naredijo stročke, cvetov večinoma ni. Te stročke lahko pojemo, lahko pa jih jeseni posadimo, vendar v naslednjem letu ne naredijo stročkov in jih pojemo kot mlad česen.

Česen na vrtovih ne uspeva dobro zato, ker so tla marsikje pregnojena. Tisti, ki imate njivo, ga raje posadite tja. Na vrtu ga sadite na gredice, ki po možnosti hlevskega gnoja niso videle že dve leti. Le tako bo uspel. Doma pridelan česen je veliko več vreden kot tisti, ki je do vas preletel pol sveta. Pa še naše okolje je za stotinko bolj čisto zaradi tega.