Pri nas se zanjo uporabljajo še druga imena, kot so šopasta čebula, zimska čebula, zimski luk ali stoletni luk. Cveti poleti, na mestu cvetov pa se na steblu razvijejo male čebulice, ki jih lahko pri kuhi uporabljamo kot normalno čebulo. Miša Pušenjak v svoji knjigi Zelenjavni vrt opozarja, da moramo biti pri izbiri semena poazljivi, saj posebno iz zahodnoevropskih držav prihajajo sorte, ki ne prezimijo, zato jih lahko gojimo le kot enoletnico. Prezimne sorte pa lahko pustimo kar na stalni gredici, saj se čebula sama obnavlja. Če jo sejemo v mešanih posevkih, teže privablja čebulno muho. Seme stoletne čebule (Allium fistulosum), ki se seje od marca naprej, se dobi tudi v semenskih  vrečicah Semenarne, ki jo propagira kot vrtnino s pridihom Azije. Rastlina menda izvira iz Sibirije in okolice Bajkalskega jezera.

Če stoletno čebulo na vrtu vzgajamo kot trajnico, lahko jeseni stare rastline raztrgamo in razsadimo. Za razmnoževanje se uporabljajo tudi male čebulice, ki zrastejo na vrhu stebla. Prav z njimi se lahko stoletna čebula na vrtu ohranja sama. Ko se namreč steblo pod težo zlomi in poleže na tla, pridejo čebulice iz cveta v stik z zemljo, poženejo koreninice in iz njih se razvije nova rastlina.

Poleg že naštetih imen stoletni čebuli pravijo tudi vinogradniška šalotka – na Bizeljskem so namreč vinogradniki v času zimske rezi trte med travo že našli dovolj debele čebulice, ki so divje rasle, da so jo skupaj s kosom kruha – če je bila zraven še slanina, toliko bolje – pohrustali za malico.