Zdravilne rastline: Vsa Slovenija raj za pridelovanje

2. 9. 2016 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Mavric Pivk

zdravilne rastline, hmelj, nabiralništvo, sušenje zdravilnih rastlin, dišavnice

Vsa Slovenija bi bila lahko po naravnih značilnostih raj za pridelovanje zdravilnih rastlin in zelišč, a jih žal pretežni del za farmacevtsko in živilsko industrijo pride iz tujine. Ste se kdaj vprašali, kako da ima strokovno in znanstveno delo, povezano z njimi, domicil prav v Žalcu, kjer je doma hmelj – v okviru Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo? Tamkajšnji Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin smo obiskali sredi julija, ko se je najbujnejše cvetenje poslavljalo in so rastline začenjale semeniti.

Z biologinjo mag. Natašo Ferant, ki vodi pod­ročje zdravilnih rastlin na inštitutu, smo se pogovarjali o razlikah med intenzivnim pridelovanjem in gojenjem na domačem vrtu, ogroženosti rastišč zdravilnih rastlin v naravi, pa tudi o vrstah, ki so med ljudmi v zadnjem času izredno iskane, sladkem pelinu na primer. Govorili smo tudi o potencialu Slovenije na tem področju – razveseljivo je, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na pravkar končanem sejmu Agra v Gornji Radgoni predstavilo smernice lokalne oskrbe z zelišči v Sloveniji za obdob­je od leta 2016 do 2021.

Kaj imajo zdravilne rastline skupnega s hmeljem

Lahko zdravilne rastline kakorkoli povežemo s hmeljem? »Seveda, hmelj je trajnica z življenjsko dobo od 15 do 20 let, je zelnata rastlina (takšna, ki ne oleseni) kot večina zdravilnih rastlin, za stabilizacijo učinkovin, ki so v njem, je enako potrebno sušenje, in če za trenutek pozabimo na varjenje piva, ki mu kot zelenemu zlatu ohranja dobro ceno, je tudi hmelj zdravilna rastlina. Nastanek vrta zdravilnih in aromatičnih rastlin v okviru Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo leta 1976 je sovpadel s hudo hmeljarsko krizo v 70. letih, ko so strokovnjaki želeli ponuditi hmeljarjem alternativo za pridelavo hmelja. V Savinjski dolini so bili namreč skoncentrirani sušilnice, skladišča in obdelovalni stroji, pa tudi znanje pridelovalcev, ki bi jih s prilagoditvami lahko nadgradili za zdravilne rastline. A medtem ko se je pridelava hmelja v Sloveniji zaradi odcepitve in lastninjenja infrastrukture po zmanjšanju na približno tretjino ustalila, je pridelava zdravilnih rastlin za trg skoraj povsem zamrla,« pripoveduje Ferantova. Zaprl se je jugoslovanski trg, porabniki so začeli drogo – tako se reče posušenim uporabnim delom zdravilnih rastlin – uvažati od cenejših velepridelovalcev, iz Nemčije, Poljske, Češke, Francije, Španije, v zadnjem času tudi Hrvaške, Romunije in Bolgarije, ter iz nabiralništva.

Posledice nabiralništva

»Nabiralništvo za prodajo je dobesedno izropalo južni Balkan. Tudi pri nas so rastišča nekaterih avtohtonih zdravilnih rastlin skoraj izginila, poleg nabiralništva jih ogroža zaraščanje značilnih rastišč z gozdom. Zato je pomembno, da ne nabiramo zdravilnih rastlin, ki so na seznamu ogroženih, na enem rastišču moramo vedno pustiti vsaj desetino do petino osebkov, da je s semenitvijo zagotovljeno naravno obnavljanje, naberemo vedno samo toliko, kolikor potrebujemo za osebno uporabo, in odvzamemo samo uporabni del. Če je to nadzemni del, ga odrežemo decimeter nad tlemi, saj rastline pogosto še pocvitajo,« svetuje Nataša Ferant.

Poleg javnosti vidnega dela, Vrta zdravilnih in aromatičnih rastlin v Žalcu – v njem okrog 250 vrst zdravilnih rastlin in dišavnic pridelujejo na ekološki način, brez dodatkov mineralnih gnojil in pesticidov –, ki je odprt za zasebne, organizirane in izobraževalne obiske, je namen njihove dejavnosti tudi znanstvenoraziskovalno delo (obravnava zdravilnih rastlin z botaničnega, agronomskega, kemijskega in uporabnostnega vidika) ter vzgoja semena in ekoloških sadik iz njega. Na spletni strani inštituta je vsako leto seznam eko semena in sadik, ki jih je mogoče kupiti. Že dve desetletji imajo tudi status nacionalne zbirke avtohtonih zdravilnih rastlin v okviru Slovenske rastlinske genske banke, pomembno pa je tudi strokovno delo v podporo obstoječim pridelovalcem ali tistim, ki se za pridelavo zdravilnih rastlin odločajo, tudi z vzgojo primernih sadik.

Nimamo organiziranega odkupa

»V Sloveniji je za zdaj precej zasebnih primerov gojenja zdravilnih rastlin, ker pa ni organiziranega odkupa, morajo ljudje sami poskrbeti za trženje. Izjema je Lekova odločitev, da iz lastne, v Sloveniji pridelane surovine izdeluje zdravilo za krepitev imunske odpornosti Immunal. Na inštitutu smo opravili sortne poskuse z ameriškim slamnikom in izbrali po kakovosti in višini pridelka najboljšo. V skladu z Lekovimi naročili iz semena za kooperante vzgajamo sadike.« V Žalec smo prispeli ravno ob žetvi stebel s škrlatnimi koški. Še v jutranjem hladu so v snope povezane rastline čakale, da jih naložijo na tovornjak, ki jih bo čim prej prepeljal v mengeški obrat Leka, kjer bodo iz njih pripravili zdravilo Immunal. »Odločitvi Leka za slovensko surovino je v prid tudi to, da gre ameriški slamnik v predelavo svež – za pridelovalce je to dobrodošlo, ker ni potrebe po sušenju, žetev gre namreč takoj v maceracijo in ekstrakcijo,« pove sogovornica.

V nasprotju s predstavo marsikoga, ki razmišlja, da bi gojil zdravilne rastline za prodajo, se po njenih besedah profesionalna pridelava precej razlikuje od gojenja v vrtu: »Kot pri vsaki pridelavi je pomembna izenačenost nasada. Vse rastline morajo dozoreti hkrati ter imeti pričakovano in izenačeno vsebnost zdravilnih učinkovin. Narava namreč teži k raznolikosti, in če bi posejali seme, nabrano na naravnih rastiščih, bi bil nasad zelo nehomogen. Zato je temeljnega pomena kakovost semena in sadik. Sicer pa tudi pri zdravilnih rastlinah žlahtnitelji težijo k večjemu pridelku, višji kakovosti, odpornosti na bolezni in škodljivce in posebno v zadnjem času, ko se podnebje hitro spreminja, tudi k odpornosti na sušo. Ker gre pri takšni pridelavi za monokulturo, je lahko pogostejša tudi izpostavljenost boleznim in škodljivcem.«

V Evropi za zdaj še ne prevladuje ekološka pridelava zdravilnih rastlin, se pa krepi, saj kupci čedalje pogosteje zahtevajo takšne certifikate. Sicer pa dokumentacija, ki na trgu spremlja drogo, poleg osnovne vsebnosti in učinkovin vsebuje tudi podatke o ostankih FFS, težkih kovin, določenih mikroorganizmov in aflatoksinov, ki jih proizvajajo določene glive.

»Pavšalno rečeno je vsa Slovenija raj za pridelovanje zdravilnih rastlin, saj lahko z izjemami gojimo tako sredozemske kot celinske rastline. O tem se lahko prepričamo že v vrtu, kjer uspevajo na skupnem rastišču. Načeloma jih ne gnojimo, običajno vrtno zemljo, z uravnoteženim humusnim, peščenim in ilovnatim delom, obogatimo le z domačim kompostom in jih zastremo z opletimi rastlinami, s čimer poskrbimo za obnavljanje hranilnih snovi v zemlji. Večina ne potrebuje zalivanja, razen v vročem poletnem obdobju, več vlage pa morata imeti denimo kolmež, ki je močvirska rastlina, in baldrijan, medtem ko je za sredozemske, ki jim prija suha podlaga, sivko, žajbelj, timijan, šetraj, laški smilj, origano, značilno, da ravno zaradi sonca, sušnega in toplotnega stresa sintetizirajo več eteričnih olj (največ jih vsebujejo tik pred cvetenjem). Zato jih zalivamo le izjemoma, v vročem poletju takrat, ko so tudi noči zelo suhe. Skoraj vsem ustreza običajni, rahlo kisel pH, kot izjemo naj omenim le gorsko arniko, ki je v Sloveniji v naravi že zelo ogrožena. V našem nasadu je prav zato zastopana poljska arnika, ki je po učinkovinah primerljiva z gorsko, v genski banki pa seveda imamo tudi seme gorske.«

Pravilno sušenje

Tisti del, ki mu je pri zdravilnih rastlinah, nabranih na vrtu ali v naravi, treba nameniti posebno pozornost, je sušenje, s katerim stabiliziramo zdravilne učinkovine, pa tudi barvo in vonj. Pomembno je, da nabrane dele odlagamo v zračne košare; v PVC-vrečkah se skuhajo, zelo hitro se začne proces razgradnje, gnitja, poudari Ferantova. »Sušimo jih v temnem ali vsaj senčnem prostoru, ki mora biti zračen, najbolje prepišen in topel. Da se požete rastline čim hitreje posušijo, jih povezane v šopke obesimo ali razprostremo na mreže, dvignjene od tal. Nekaj dni jih je treba vsakih nekaj ur obračati. Za sušenje so primerne tudi električne sušilnice za sadje, v katerih nadzemne dele sušimo pri 30 do 35 ˚C, korenine pa od 50 do 60 ˚C. Suhe shranjujemo v papirnatih vrečkah. Za prodajo pa velja, da je droga uporabna eno leto oz. do naslednje sezone,« pravi.

Resda je največ zelnatih zdravilnih rastlin in dišavnic trajnic, poznamo pa tudi enoletnice, ki se ne obdržijo niti čez zimo prenesene v rastlinjak. Takšne so kapucinka, kobulnice kolmež, janež in črnika ali črna kumina, pa pegasti badelj, bazilika in sladki pelin. Po slednji je, pove Ferantova, v zadnjih sezonah veliko povpraševanje, saj so ljudje postali pozorni na poročila o kliničnih raziskavah, ki spremljajo delovanje učinkovine artemizinin iz sladkega pelina pri rakastih obolenjih. V kitajski tradicionalni medicini uporabljajo sladki pelin pri vročičnih stanjih, malariji in za krepitev imunskega sistema.

Dveletnice so baldrijan, tavžentroža, dvelet­ni svetlin, tudi artičoka. Med trajnicami pa so seveda tudi takšne, ki so v osrednji Sloveniji niso prezimno trdne, zato jih treba izkopati in v loncu prenesti v zavarovan prostor. »Takšne so citronka, aloja, stevija, ašvaganda ali indijski ginseng, tudi če pustimo na prostem rožmarin, je njegov obstanek tombola. Lahko pa pomaga, če ga zavarujemo z zimsko kopreno, koruznico ali smrečjem in zastremo tudi tla nad koreninami,« svetuje Ferantova. Kaj pa izročilo o slovenskem pušeljcu, nageljnu, rožmarinu in roženkravtu? »Gospodinje so ga najverjetneje gojile v loncih in čez zimo prenesle v zavetje. Sicer pa so v Nemčiji že selekcionirali prezimni rožmarin za celino – je že tako, da je za človeka pogosto izziv ravno tisto, kar je nemogoče ali na meji,« pravi. »Mnoge zdravilne rastline, ki imajo zanimivo razrast in cvetove, je vzela za svoje tudi hortikultura in iz njih naredila nešteto izpeljank. Spomnimo se samo barvne palete ameriških slamnikov, timijanov, žajbljev in hermelik – a skoraj praviloma so selekcionirane okrasne sorte bolj občutljive, tudi na zimo. Pri nas smo nekaj časa v nabor vključevali tudi hortikulturne izpeljanke, a ker letnih trendov ni bi mogli dohajati, se osredotočamo na svoje glavno poslanstvo – zdravilne rastline, prilagojene na tukajšnje razmere, avtohtone vrste in nekatere sortno specifične, katerih gojenje ima pri nas potencial,« sklene Nataša Ferant.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE