

Najbrž ste že kdaj med sprehodom pozimi opazili grmičke rastlin na drevesih brez listov. To je bela omela (Viscum album) zimzelena rastlina, ki raste na vseh vrstah listavcev, razen na bukvi. Gre za kroglasto razraščeno rastlino, katere premer lahko preseže tudi dva metra – zato je v zimskem času skoraj ni mogoče spregledati.
Drobne bele jagode, ki krasijo omelo, gredo zelo v slast pticam, vendar prebavijo samo njihovo meso, lepljivo seme pa s kljunom zdrgnejo ob veji ali požro. Izločeno se običajno prilepi na kakšno vejo, zato lahko že ena sama rastlina kmalu okuži vso okolico.

Bela omela spada v družino omelovk (Viscaceae). Povezujejo jo z ljudskim zdravilstvom, mitologijo in božičnimi običaji, hkrati pa je predmet sodobnih znanstvenih raziskav. Kljub zdravilnemu slovesu pa zahteva previdnost, saj je lahko ob nepravilni uporabi tudi strupena.
Bela omela je polzajedavka, saj fotosintetizira, vodo in minerale pa dobiva od gostitelja drevesa. Poleti je ne opazimo, pozimi pa so kroglasti zeleni grmiči s premerom do enega metra dobro vidni. Veje grmiča so lomljive, zato se pozimi pogosto znajdejo na tleh in jih lahko uporabimo za krašenje. Bele jagode so namreč zelo dekorativne. Ker so naši dedi verjeli, da odganja zle duhove, so jo obešali nad vhodna vrata.
Slovenska ljudska imena za belo omelo so še omelje, melje, mela, ptičji lim, omelovje.
Ker sredi zime razvije plod in seme, naj bi ji ta moč omogočala pregnati hudobne duhove preteklega leta in narediti prostor čist in svetel za tisto, kar prihaja. Kot sveto rastlino so jo najbolj častili stari Germani in Galci, v Angliji je še vedno obvezen božični in novoletni okras bivalnih prostorov. V evropski mitologiji je od keltskega izročila naprej povezana s skrivnostno močjo. Pravzaprav so ji podobne lastnosti pripisovali že stari Grki: Vergil jo je Eneju poslal kot zlato vejico, s katero se je ta rešil iz podzemlja. V germanskem okolju je ljudi varovala pred strelo, čarovnijami, skandinavske legende pravijo, da so z njeno vejico ubili boga miru Balderja, pozneje pa so jo posvetili boginji ljubezni – pari, ki se poljubijo pod njo, so menda še danes deležni njene posebne naklonjenosti.

Od tod izhaja danes najbolj znan običaj: poljub pod omelo, ki naj bi prinašal srečo in naklonjenost. Filmska industrija je ta motiv z veseljem posvojila in ga spremenila v skoraj obvezni prizor božičnih romantičnih komedij.
A s svojimi ozkimi zimzelenimi listi in belimi bunkicami je že sama po sebi lep naraven okras. Lahko jo še dodatno okrasimo s pentljami in obesimo čim više pod strop.
Previdna uporaba v zdravilne namene
Že iz tradicionalnega zdravilstva je znana vloga bele omele pri lajšanju težav s krvnim tlakom, med sodobnejše ugotovitve pa spada delovanje učinkovin iz bele omele na imunski sistem.
Pri nas je bela omela na trgu v obliki čaja ali tinkture za podporno zdravljenje krvno-žilnih težav, zlasti blago povišanega krvnega tlaka.
V nekaterih državah (na primer v Avstriji, Nemčiji, na Norveškem in v Latviji) pa se uporablja kot podporno zdravljenje v terapiji raka.
Bela omela se uporablja tudi v homeopatiji, in sicer ob vrtoglavici, visokem ali nizkem krvnem tlaku, aritmijah in ob obrabi sklepov.
A strokovnjaki svetujejo previdnost pri uporabi, saj so vsi deli bele omele lahko potencialno toksični, zlasti pa odsvetujejo uporabo pri otrocih, v nosečnosti, med dojenjem in pri ostarelih ljudeh. Natančno je treba upoštevati navodila priprave, priporočene količine za zaužitje, svetujejo tudi uporabo kupljenih pripravkov.