Zgodb o težavah s polži sem – predvsem zaradi narave svojega dela – v zadnjih desetih letih slišala kar veliko, a vedno je šlo za vrtove, visoke grede, gredice, ne pa o travi.

Lani sredi poletja smo zgroženi ugotovili, da smo skupaj z novim domom dobili še na tisoče sluzastih »sostanovalcev«, ki so nam okupirali zelenico okoli hiše. Tako hudo je bilo, da proti večeru praktično nisi mogel biti na vrtu. In to kljub temu, da nimamo zelenjavnega vrta, pač pa zgolj in samo travo.

PREBERITE ŠE: POLŽI SO TU, BOJ ZAČNIMO TAKOJ

Pri načrtovanju strategije, kako se jih znebiti, sva s partnerjem že na začetku izločila vse trgovinske vabe in kupljene pripravke v obliki granul, četudi naj bi bile nestrupene. Navsezadnje zelenico najpogosteje uporabljajo otroci in kaj je bolj vabljivega kot tista modra zrnca, ki ležijo med travnimi bilkami. Pretehtala sva tudi vse »alternativne« možnosti – od kave, jajčnih lupin in piva. Nazadnje sva se odločila za metodo pobiranja, saj se je ta po priporočilih drugih izkazala za najbolj učinkovito.

Na večer sva jih pobrala tudi 250! 

Pobirala sva jih vsak večer, približno 14 dni oz. tri tedne v avgustu, preden so se začeli razmnoževati. Na večer sva jih pobrala tudi 250! S kopuljico sva jih nalagala na smetišnico ali manjšo lopato, nato pa v škaf, poln vode. Prizor res ni prijeten, tudi vonj je temu primeren. Ko je bila posoda polna, sva jih zakopala v zemljo. Kljub rednemu odstranjevanju je bilo polžev še vedno veliko – sicer manj kot ob začetku, a nekako se nama je zdelo, da ni pravega učinka ...

Od kod so se pojavili in zakaj so se tako močno namnožili, mi še danes ni jasno. Zelenjavnih gredic na tej zemlji ni bilo že leta, za vsak primer pa sva odstranila še kompostni kup v vogalu parcele, ki smo ga podedovali od prejšnjih lastnikov. Sumiva sicer, da bi lahko k nam prihajali s sosednje parcele, ki jo od naše loči le nizek betonski robnik, sosedov vrt pa je precej gosto zaraščen in v enem delu le s težavo prehoden.

Dobro se počutijo tudi v atrijih blokovskih naselij

Da sluzaste nadloge niso kaj prida izbirčne glede podlage, kjer se bodo naselile, sva kasneje izvedela tudi od prijateljev iz bližnjega blokovskega naselja. V atrijih, kjer je na betonsko ploščo nasutih zgolj nekaj centimetrov zemlje in čez posejana trava, del atrija pa je prekrit z lesom, so se zaredili prav pod deskami. Kljub posipanju z raznimi pripravki so se tako namnožili, da  lastnikom ni preostalo drugega, kot da leseni del terase nadomestijo s ploščicami. Če še to ne bo zadoščalo, pa bo verjetno treba zamenjati tudi vso prst in trato. Enake težave imajo tudi njihovi sosedje.

Namig vsem rejcem: sezonsko oddajanje račk na izposojo bi bila dobra tržna niša.

Kako uspešna je bila metoda pobiranja, nisva vedela do letos. Pravzaprav smo bili tik pred tem, da si priskrbimo dve raci indijski tekačici, sicer bi bil naš vrt večino poletja neuporaben. Ideje je bila najbolj vesela hčerka, ki je v tem videla alternativo za kužka, ki si ga želi že nekaj časa. Vse smo naštudirali – kako visoka mora biti ograja, kje jima bomo naredili uto in kakšni imeni bi jima nadeli ... Celo počitniško varstvo za čas dopusta smo jima že našli, saj se je izkazalo, da je zanimanje zanje med našimi sotrpini ogromno. Z veseljem bi ju vzeli za 14 dni, da še pri njih počistita zelenico. Zataknilo pa se je pri tem, kaj bomo z njima po koncu poletne sezone, saj navsezadnje živimo v strnjenem naselju, kjer bi bili raci na majhnem vrtu, ko bi se sezona polžev končala, najbrž utesnjeni. 

Še enkrat pa se je izkazalo, da se vsaka stvar zgodi, oziroma v našem primeru ne zgodi, z razlogom. Letos, čeprav je sezona polžev že v polnem razmahu, o njih na naši travi ni ne duha ne sluha. Niti enega samega še nismo našli. Kar mi je sicer kar malo sumljivo. Ne bom hvalila dneva pred večerom, a kot kaže, se je pobiranje lani več kot obrestovalo. Vsaj za zdaj. Poletje bo še dolgo.