A prijateljica Mirjana, agronominja, mi pravi rastlinomanka, saj še hrani kakšno mojo »trofejo«. Tako sem denimo v študentskih letih s potepanja do Dubrovnika v nahrbtniku prinesla nenavadno dolg list in hotela od nje ime drevesa, s katerega sem ga utrgala. Resnici na ljubo sem takrat mogočno evkaliptovo drevo, ki je vzbudilo mojo pozornost na otoku Lokrumu, videla prvič. Avstrijski nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan, brat Franca Jožefa, znan tudi po tem, da se je oklical za mehiškega cesarja, je dal namreč tam okoli svojega dvorca zasaditi veličasten park z eksotičnimi rastlinami, ki je danes zaščiten kot rezervat gozdne vegetacije. 

Potem pa so se mi čedalje pogosteje začele razkrivati skrivnosti. Vzemimo magnolije: tako kot večina sem bila nekdaj na ta okrasna drevesa pozorna, ko se je poslovila zima in so začela z vso razsipnostjo razkazovati cvetove. Neke jeseni pa me na prijateljevem vrtu preseneti golo drevo z velikimi svilnatimi svitki – kot da se nameravajo njegovi popki vsak čas odpreti. Kakšno drevo pa je to, ga je zmešano vreme zmotilo, se začudim … In dobim strokovni poduk, da magnolije že zelo zgodaj, od poletja, napravljajo brste za prihodnjo pomlad. Od takrat mi kar naprej križajo pot sredi zime. Pa brsti belega gabra na najtanjših vejicah, katerih ledeno svetlikanje občudujem v soju mestnih luči, in stotine razmočenih žirov s prvimi kličnimi listi na poti z Rožnika. Kakšen gon po ohranitvi vrste! Ko je nekaj mesecev naokrog, se pokaže, kako selektivna je narava in kako malo bukvic je preživelo.  

!!galerija!!

Ali prizor, ki me je pričakal na postajališču mest­nega avtobusa na barcelonskem Montjuicu, potem ko sem prišla iz galerije Mirojeve fundacije: v razgretem pomladnem popoldnevu ni bilo niti najmanjše sapice, poleg mene pa so valovili zeleni lasje siren in v svoje srebrne konice lovili zahodno svetlobo. Takrat nisem poznala veliko okrasnih trav, danes pa si mislim, da je na Montjuicu rastlo morje nežnih bodalic z botaničnim imenom Stipa tenuis­sima. Še pozneje me je prevzela peresasta bodalica (Stipa eriocaulis) na jadranskih otoških planotah. Imate v spominu, v kakšnih lokih švigajo po zraku trakovi gimnastičark na parterju? Takšen je videti pogled na osute klaske te trave.

Sivo zeleni žamet jadranskega žajblja na prepadnih strminah, filigranski sršaji, ki oživljajo kamnita obzidja, in spiralni poganki njihove sorodnice gozdne praproti, iz katerih se bodo odvili listki – na vsakem koraku se mi razkrivajo presenetljivi vzorci narave. Tudi med vožnjo avtomobila. Skozi stransko okno oprezam, ali na brežini ceste proti Primorski veter res niha škrlatna socvetja divjih lukov, je tisto drevo res jablana, ko cveti veliko bolj rožnato od drugih, in kako lahko asfaltni drobir ob bankini prerašča materina dušica. Potem se vzamem v roke, da ne zapeljem v jarek.

Morda je tale zapis brez poante, a preprosto želim vsem nam položiti na srce, da se velja v tem hitrem življenju na vsakem koraku odločati tako, da se bo to čudežno bogastvo, ki nam je dano, in tisto, ki nam je skrito, ohranilo.