Uporaba šote

Zaradi uporabe šote v vrtnarstvu šotišča na zemeljskem površju izginjajo, zato v trgovini izbirajte substrate z drugimi dodatki za zračnost ali za kislo reakcijo zemlje. Šotišča so največja »skladišča« ogljikovega dioksida na površju Zemlje, večja od vseh gozdnih površin, šotna barja pa so tudi pomemben ekosistem za živali, rastline in gobe. Šota je vrtnarstvu čislana kot za dodatek substratom (denimo pakiranim 'zemljam' za sadike, balkonsko cvetje, grobove, rododendrone in borovnice …) zaradi sposobnosti zadrževanja vode, vendar le, dokler se enkrat ne presušijo, majhne teže pri trans­portu rastlin in zaradi kislega pH. Če potrebujemo kislo »zemljo« za borovnice in rododendrone, jo lahko ustvarimo tudi s kompostiranjem zmulčenih drevesnih iglic in dodajanjem žagovine iglavcev na rastišča.

Sajenje vrtnin v zemljo za rože

Mnogi, ki si sredi pomladi brez priprav omislijo balkonski vrtiček ali visoke grede za vrtnine, te napolnijo z najcenejšo zemljo, ki je na prodaj v trgovskih centrih, in se ne ukvarjajo z njeno namembnostjo in poreklom. Najcenejši substrat v vrečah je navadno namenjen balkonskemu cvetju in grobovom in je vse prej kot primeren za vrtnine, zelišča in zdravilne rastline. Pri okrasnih rastlinah so namreč varnostni standardi glede vsebnosti onesnaževal v substratu manj strogi kot pri tistih, ki so namenjeni za vrtnine. Ko gre za hrano ljudi in živali, posebej v primeru listnate zelenjave (npr. solata), so tveganja zaradi onesnaženih substratov lahko občutna. Izbira ustrezne zemlje ali substrata za vrtnine je vse prej kot preprosta, saj med informacijami na embalaži oziroma deklaracijah manjka za potrošnika najpomembnejši podatek – o vsebnosti onesnaževal, predvsem težkih kovin. Vsekakor se izogibajte substratom za okrasne rastline.

Apnjenje zemlje

Na sveže prekopanih vrtovih pogosto opazimo z belim prahom prekrite gredice. Veliko vrtičkarjev jih namreč še vedno apni, nekateri pri jesenskem prekopavanju, drugi celo kratek čas pred setvijo. Če jih vprašate, zakaj to počnejo, vam marsikateri ne bo vedel odgovoriti. Mnogi so prepričani, da je to dobro, ker apno po njihovem mnenju »razkuži zemljo«, pri čemer imajo v mislih predvsem talne škod­ljivce, ogrce in druge ličinke žuželk, drugi pa zato, ker da rastline potrebujejo kalcij. Vendar tega v naših vrtnih tleh praviloma ne primanjkuje.

Apnjenje tal je potrebno le tam, kjer je zem­lja prekisla za pridelavo vrtnin, takšna pa je malokje v Sloveniji. Drugod z apnjenjem povzročamo neustrezno, bazično reakcijo tal. V splošnem vrtninam ustrezajo blago kisla do nevtralna tla, kar izraženo z vrednostjo pH pomeni od 6,5 do 7. Zatorej vrta nikoli ne apnimo, ne da bi prej opravili analizo zem­lje. Velja tudi, da apnimo vedno ločeno od gnojenja, in to z apnenčevo moko.

Škropljenje vrtnin in okrasnih rastlin

S škropljenjem imamo v mislih uporabo sintetičnih zaščitnih sredstev za rastline, pesticidov, ki se uporabljajo za uničevanje škodljivcev, plevela ali omejevanje glivičnih bolezni. Vsa ta sredstva so za okolje in naše zdravje škodljiva, zato se jih na svojem vrtu in posredno na krožniku vzdržimo in uporabimo drugačne ukrepe.

Za vrtnine namesto pesticidov uporabimo zeliščne pripravke, pobiranje škodljivcev in priporočila za oskrbo rastlin, ki zmanjšajo možnost bolezni. Zavedajmo se, da je treba pri sintetičnih sredstvih upoštevati karenco, čas, ki mora miniti od škropljenja do uživanja pridelka. V njem naj bi se strupene kemične snovi razkrojile, vendar je čedalje več dokazov, da so v pridelku njihovi ostanki. Če vseeno posežemo po sintetičnih sredstvih za varstvo rastlin, moramo dosledno upoštevati navodila, napisana na etiketi embalaže. Sredstva, ki so čebelam dokazano nevarna, imajo to lastnost označeno tako na etiketi kot v navodilu za uporabo. Preprečiti moramo predvsem zanašanje škropiva ali njegovo uporabo na površinah s cvetočimi rastlinami ter na površinah v bližini čebelnjakov.

Pri okrasnih rastlinah ne silimo z glavo skozi zid: tistih, za katere je znano, da imajo veliko škodljivcev in bolezni, ne sadimo.

Soljenje polžev

Priznamo, polži so tako na zelenjavnem kot okrasnem vrtu velika nadloga, tako da jih z ukrepi za omejevanje škode, ki jo povzročajo z obžiranjem rastlin, pogosto ne dohajamo. Mnogi vrtičkarji so tako jezni, da jih solijo in s tem vrtu delajo medvedjo uslugo.  Ne samo da soljenje polžev povzroča dolgotrajno umiranje teh živali, če sol posipamo po vrtnih tleh, z njo škodujemo mikroorganizmom v njih in rastlinam. Mikroorganizmi namreč pomagajo razgrajevati organsko snov v tleh v hranilne snovi, ki so dostopne rastlinam. Na soljenih tleh tako zlepa ne bo hotelo nič rasti. Polže najučinkoviteje omejujemo z rednim pobiranjem, uporabo namenskih zrnc z dodatkom železa, ki škodijo njihovi prebavi, drugim živim bitjem pa ne, in z različnimi mehanskimi ovirami.

Kurjenje zelenega odreza

Največkrat govorimo o zraku, prekomerno onesnaženem s trdnimi delci, v kurilni sezoni. Vendar pa je velik onesnaževalec tudi kurjenje zelenega odreza. Zmotno je misliti, da so na videz suhi ostanki rastlin in nekaj tednov staro vejevje neoporečno kurivo. Niso. Rastlinski in drugi lesni ostanki, ki smo jih pobrali na prostem, namreč vsebujejo preveč vlage, mnogi na kup mečejo tudi material sintetičnega izvora. Zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, se v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so škodljivi za zdravje, misliti je treba tudi na požarno nevarnost.

Zeleni odrez in druge vrtne ostanke, ki so premalo sveži, da bi jih odložili na vrtni kompost, odnesemo v zbirališča odpadkov ali si za vejevje priskrbimo drobilnik. Drobir lahko potem porabimo za zastiranje vrtnih potk ali ga odložimo na kompost.