

Kala je dolgo veljala za elegantno cvetlico, nepogrešljivo zlasti v poročnih in klasičnih aranžmajih z nekoliko retro pridihom. A te nežne cvetlice so poznale že naše babice pod imenom škrnicelj, ki se navezuje na značilno obliko njenega socvetja.
Izvira iz južne Afrike, danes pa jo gojijo po vsem svetu. Pri nas jo najpogosteje srečamo kot lončnico ali rezano cvetje, v toplejšem delu leta pa lahko kale gojimo tudi na prostem. Angleško ime calla lily je nekoliko zavajajoče, saj v resnici ni lilija. Kale sodijo v rod Zantedeschia in družino kačnikovk (Araceae), torej v isto širšo družino kot na primer monstere, in ne med prave lilije.

Tudi tisto, kar običajno imenujemo cvetni list oziroma cvet, botanično sploh ni cvet. Veliki lijakasti barvni del je ovršni list oz. spata, drobni pravi cvetovi pa so zbrani na osrednjem mesnatem betiču – spadiksu. Cvetni bet, botanično je to betičasto socvetje, obdaja cvetni tulec
Klasična velika bela kala je Zantedeschia aethiopica, medtem ko številne manjše barvne kale izvirajo zlasti iz križancev, povezanih z vrstama Z. elliottiana in Z. rehmannii. Zato danes najdemo kale v beli, rumeni, oranžni, rožnati, bordo in zelo temno vijoličasti barvi.

Kale najbolje uspevajo na svetlem mestu, vendar brez močnega neposrednega sonca. V času rasti potrebujejo enakomerno vlažna, a dobro odcedna tla, ustreza pa jim tudi nekoliko višja zračna vlaga. Občutljive so za večja temperaturna nihanja in prepih, zato jim v notranjih prostorih namenimo čim bolj stabilne razmere.
Tako kale ostanejo dlje časa lepe v vazi:
– izberemo sveže cvetove, ki so že dovolj odprti,
– uporabljamo čisto vazo in svežo vodo,
– redno preverjamo količino vode,
– cvetov ne stiskamo ali pogosto prijemamo, saj se hitro poškodujejo,
– stebla vsakih nekaj dni na novo pristrižemo.
Njihov življenjski cikel se nekoliko razlikuje glede na vrsto in sorto. Podzemno steblo je lahko gomoljasto ali korenikasto. Po cvetenju, ko listi začnejo rumeneti in odmirati, zalivanje postopoma zmanjšamo. Rastlina takrat preide v obdobje mirovanja, gomolj pa do naslednje rastne sezone hranimo bolj na suhem in hladnejšem mestu.

Zdaj jih oblikovalci in stilisti ponovno odkrivajo zaradi njihove izčiščene, grafične oblike, dolgega stebla in izrazite silhuete. V začetku letošnjega leta so jo cvetličarji in napovedovalci trendov izpostavili kot eno od cvetlic letošnjega leta, zlasti zaradi minimalističnega videza. Njihova velika prednost je silhueta. Dolgo steblo in en sam minimalistični cvet deluje skoraj kot risba v prostoru.
En cvet je lahko dovolj
Pri kalah velja pravilo manj je več – že eno samo steblo lahko v vazi deluje lepo in elegantno. In kako jih lahko oblikujete v šopek:
– eno samo steblo v visoki ozki vazi;
– tri kale različnih višin v minimalistični kompoziciji;
– nekaj temnih bordo oz. skoraj črnih kal v zelo preprosti posodi;
– več belih kal brez drugega zelenja, da šopek še vedno deluje izčiščeno.
– nekaj enobarvnih kal brez drugega zelenja.
Oblikovalci in aranžerji kale uporabljajo posamično ali v zelo majhnem številu, v nizkih posodah ali vpadljivih sodobnih vazah, ki spominjajo na skulpture. Pravzaprav je njihova prednost, da za učinek ne potrebujemo velikega šopka, temveč je dovolj že en cvet.
Takšen pristop se ujema s širšim premikom k bolj premišljeni dekoraciji: namesto množice drobnih dodatkov lahko prostor zaznamuje en izrazit element, ki pritegne pogled. Podoben premik je opazen tudi pri okrasnih lončnicah: po obdobju priljubljene »domače džungle«, ko so bili prostori pogosto zapolnjeni z večjim številom manjših rastlin, so danes vse bolj v ospredju posamezne večje, skulpturalne lončnice, ki v prostoru delujejo skoraj kot kos pohištva.

Bele kale delujejo zelo elegantno in grafično ter se lepo podajo minimalističnim in umirjenim prostorom.
Bordo in temno vijoličaste lahko učinkujejo precej bolj dramatično, posebej ob temnem lesu, kamnu ali nevtralnih stenah.
Rumene in oranžne so bolj živahne in lahko delujejo kot barvni poudarek.
Rožnate so nežnejše ter primerne za svetle in bolj romantične interierje.
A pri teh elegantnih cvetlicah je treba opozoriti še na dejstvo, da so strupene. Vsi deli rastline vsebujejo drobne kristale kalcijevega oksalata, ki lahko ob zaužitju povzročijo močno draženje, pekoč občutek ter otekanje ust, jezika in žrela, možne so tudi prebavne težave. Rastlinski sok lahko draži občutljivo kožo in sluznico. Previdnost je zato priporočljiva zlasti v domovih z majhnimi otroki, pa tudi z mačkami in psi.