

Ko narava preide v zimski počitek, se zdi, da vrt utihne. Cvetovi so oveneli, listje je odpadlo, barve so umirjene. A okrasni vrt pozimi nikakor ni prazen ali dolgočasen. S pravilno izbiro rastlin lahko ustvarimo prizor, poln kontrastov, oblik in barv – od rdečih plodov do srebrno sivih trav in zanimivega lubja dreves. Z malo načrtovanja vrt tudi v najhladnejšem delu leta ostane živahen in vabljiv.
Kar nekaj rastlin ohrani liste čez zimo. Uporabljamo jih zlasti za žive meje, ampak so lepe tudi samostojno ali v družbi z drugimi vrstami. Zelo pogost je lovorikovec (Prunus laurocerasus), raščav grm s temno zelenim sijočim listjem. Fotinijo (Fottinia sp.) smo včasih videvali le v toplejših predelih, zadnja leta pa zaradi mile zime uspeva tudi pri nas. Mladike z listi so pri nekaterih vrstah obarvane bakreno rdečkasto. Ne smemo pozabiti na navadno kalino (Ligustrum vulgaris), ki je včasih prednjačila v živih mejah, in nič ne moti, da ni povsem zimzelena in ji del listja pred zimo vseeno odpade. Zelene liste ohrani tudi navadna mahonija (Mahonia aquifolium), ki se zaradi nizke rasti uporablja kot pokrovna rastlina. Temno zeleno listje z močno narezljanim listnim robom dobi pozimi bronast nadih, ki daje rastlini še dodaten čar. Seveda ostane zelenih tudi večina iglavcev. A na majhnih vrtovih si lahko privoščimo le kakšen pritlikavi bor in tiso. Ta bo zelo lepa tako v živici kot samostojno.

Nismo še končali z zimzelenimi grmički, te namreč lahko krasijo tudi bleščeče jagode. Takšna je bodika (Ilex crenata), ki je zaradi rdečih plodov videti še bolj privlačno. Njene vejice so nenadomestljiv dodatek v prazničnih aranžmajih. Zadnja leta zelo priljubljena, zlasti za sajenje v posode, je zimzelena skimija (Skimmia japonica). Usnjati listi so lahko zeleni ali zeleno-belo marmorirani, odvisno od sorte. Bleščeče rdeče jagode ostanejo na njej vso zimo. Modre jagode pa obrodi zimzelena davidova brogovita (Viburnom davidii), ki ne zraste višje od 60 cm in je zato prav tako bolj primerna za sajenje v posode. Pri vseh treh vrstah moramo vedeti, da plodove razvijejo le ženske rastline, zato v bližini potrebujemo še moško za oprašitev.
Lepoplodka (Callicarpa bodinieri giraldii), dva metra visok grm, se v vsej svoji lepoti pokaže jeseni. Preden listje odpade, se obarva vijoličasto ali rdeče. In ko odpade, se na golih vejah razkrijejo bleščeče vijoličaste jagode. V barvitih grozdih vztrajajo vsaj do konca leta, če ne še dalje. Rezane veje so lepe v vazi. Z oranžnimi jagodami se oktobra okiti ognjeni trn (Pyracantha sp.). Zdržijo do januarja, če jih le ne pojedo prej ptice. Iz jagod lahko skuhamo tudi marmelado.

Ni veliko grmovnic, ki cvetijo pozimi, zato so na vrtu še bolj neprecenljive. Nepozebnik (Hamamelis mollis) in zimski cvet (Chimonanthus fragrans) sta grmovnici, ki cvetita v času, ko si tega najbolj želimo – od decembra do marca. Nepozebnikovi slikoviti pajkasti cvetovi imajo sladkast vonj. Barvna lestvica prehaja iz bledikavo rumene, prek žveplene, zlato rumene, oranžne, bakrene do skoraj rdeče, odvisno od sorte. Viseči voščeni cvetovi zimskega cveta dišijo še močneje in ga tudi zaradi tega sadimo v bližino hiše. Ne smemo pozabiti na brogovite (Viburnum). Kar tri vrste so, ki se ponašajo s cvetenjem pozimi. Lemprika (V. tinus) je do tri metre visoka zimzelena grmovnica, z velikimi zimzelenimi listi in socvetji rožnatih popkov, ki se od decembra do aprila odpirajo v majhne bele cvetove. Farrejeva brogovita (V. farreri) je dva metra visok grm, ki z dišečimi belimi socvetji navdušuje od novembra do februarja. V rožnati različici pa zacveti bodnantska brogovita (V. bodnantense). Tukaj lahko omenimo še zimzeleno mahonijo (Mahonia media), ki cveti od konca decembra do februarja v rumeni barvi. S svojimi velikimi klasastimi socvetji je zelo atraktivna, tudi zato, ker ni pogosto videna na naših vrtovih.
Zimska oskrba
1. Obrezovanje: Večino listavcev obrezujemo v mirovanju, torej od pozne zime do zgodnje pomladi, ko ni več nevarnosti hudih zmrzali. Porežemo poškodovane in pregosto rastoče veje. Zimzelene grme (kot so bodike ali lovorikovci) obvezno režemo šele spomladi, saj bi po zimski rezi nastale poškodbe zaradi mraza. Drene, leske in vrbe, ki jih cenimo zaradi pisanih poganjkov, vsake dve do tri leta spomladi obrežemo močno, skoraj do tal, da spodbudimo rast novih, intenzivno obarvanih poganjkov. Trave režemo zgodaj spomladi, ko začnejo poganjati novi listi. Takrat rastlino porežemo približno 10–15 cm nad tlemi.
2. Zaščita občutljivih rastlin: Nekatere zimzelene rastline, kot so skimija, lovorikovec, okrasne trave južnega izvora, potrebujejo zaščito, če je zima zelo mrzla. Korenine prekrijemo s plastjo lubja, listja ali slame, nadzemni del pa po potrebi zaščitimo z jutasto tkanino ali zračnim koprenastim pokrovom.
3. Zalivanje pozimi: Čeprav je zima čas mirovanja, zimzelene rastline v sončnih in vetrovnih dneh skozi liste še vedno oddajajo vodo. V suhem obdobju brez snega ali dežja jih zmerno zalijemo, da preprečimo sušni stres.
Ko odpade listje, se pred nami pokažejo elegantno rastoče veje in čudovito lubje. Za manjše vrtove pridejo v poštev zlasti dreni (Cornus), ki so znani po barvitem lubju. Beli dren (Cornus alba) ima poganjke od živo rdeče, prek temno rdeče, vijoličaste do skoraj črne, odvisno od sorte. Sorte krvavega drena (Cornus sanguinea) se ponašajo z zlato rumeno, oranžno do skoraj rdeče obarvanimi poganjki.

Trave so na zimskem vrtu izjemnega pomena. Čeprav se jih večina posuši, njihova socvetja ustvarijo nežno gibanje v vetru in lepo dopolnijo zimzelene grme. Najpogosteje sadimo perjanko (Pennisetum alopecuroides), proso (Panicum virgatum), šašulico (Calamagrostis acutiflora), bilnico (Festuca ovina) in kitajski trstikovec (Miscanthus sinensis). Pomembno je, da jih pozimi ne porežemo prehitro. Suhe bilke namreč ščitijo koreninski vrat pred mrazom in vlago, hkrati pa ohranjajo dekorativno vrednost.
Več fotografij v galeriji zgoraj.