

Sivka nas s svojim vonjem hitro ponese na jug, a pri nas uspeva prav tako lepo – če jo le pravilno negujemo. Ključni korak je spomladansko obrezovanje, ki ohranja grmiček gost, zdrav in poln cvetov.
Sivka ni prava trajnica, temveč polgrm. Spodnji deli poganjkov z leti olesenijo, novi pa rastejo le na mehkejšem, zelenem delu. Če je ne obrezujemo, se razraste, razpade in začne propadati od znotraj.
Najprimernejši čas za spomladanski rez je april, ko rastlina začne odganjati. Če režemo prezgodaj, jo lahko poškoduje pozeba, če prepozno, pa bo rast šibkejša.
Najpomembnejše pravilo je: ne režemo v star, olesenel del. Skrajšamo približno tretjino rasti, pri tem pa ohranimo lepo, zaobljeno obliko grmička. Odstranimo tudi vse suhe in poškodovane poganjke.

Največ škode naredimo, če sivko porežemo pregloboko v les, saj od tam ne bo več odgnala. Težava je tudi, če je sploh ne obrezujemo – tak grm hitro izgubi obliko in vitalnost.
3 zlata pravila obrezovanja sivke
Sivka najbolje uspeva na sončni legi v odcednih, peščenih tleh. Ne prenaša težke in mokre zemlje, kjer lahko korenine, zlasti pozimi, propadejo. Zato ji ne dodajamo preveč komposta ali gnojil.
Ste vedeli?
Sivka pogosteje propade zaradi preveč vode kot zaradi suše – zato je dobra drenaža pomembnejša kot zalivanje.
Za naše razmere je najzanesljivejša prava sivka (Lavandula angustifolia), ki dobro prenaša mraz. Manj odporne vrste, kot so čopasta ali francoska sivka, na prostem pogosto ne prezimijo.

Po cvetenju odstranimo odcvetela stebla, s čimer spodbudimo novo rast in včasih tudi ponovno cvetenje. Tako bo rastlina ostala kompaktna in urejena.
Sivka ni zahtevna rastlina, a pravilna spomladanska rez naredi veliko razliko. Z nekaj pozornosti bomo imeli lep, dišeč grmiček, ki nas bo razveseljeval vrsto let.