

Sivke ne žanjemo vedno v isti fazi cvetenja. Pravi čas je odvisen predvsem od tega, ali jo bomo uporabili za suhe šopke, odišavljanje doma ali v kuhinji. Za domačo uporabo je najbolje pohiteti, še preden se odprejo vsi cvetovi.
Sivka je ena najbolj priljubljenih sredozemskih rastlin na slovenskih vrtovih. Rada ima sonce, revna in dobro odcedna tla ter ne potrebuje veliko nege. Poleti vrt polepša z vijoličastimi cvetovi, posušeni cvetovi pa lahko prijeten vonj v dom prinašajo še dolgo po žetvi.
Na večjih nasadih sivko večinoma žanjejo strojno, ko je odprtih približno 70 odstotkov cvetov. Na domačem vrtu, kjer jo največkrat režemo za sušenje, dišeče šopke ali uporabo v kuhinji, pa jo je priporočljivo požeti nekoliko prej.
Najprimernejši čas je, ko se je na posameznem cvetnem steblu odprlo šele nekaj vijoličastih cvetov, preostali popki pa so še zaprti.
Z zgodnejšo žetvijo bo posušena sivka:
Če čakamo, da se odpre večina cvetov, bo sivka na vrtu sicer dlje cvetela, vendar se bodo posušeni cvetovi pozneje hitreje drobili in odpadali s stebel.
Cvetna stebla porežemo dovolj dolga, da jih bomo lahko povezali v šopke. Z rezanjem stebel spodbudimo tudi nadaljnjo rast korenin in lep razvoj rastline.
Sivka ni prava trajnica, temveč polgrm, pri katerem starejši poganjki z leti olesenijo. Pri žetvi odstranimo predvsem cvetna stebla, pri poznejšem in globljem obrezovanju pa pazimo, da ne zarežemo v star, oleseneli del rastline.
Porezana stebla povežemo v manjše butarice. V posameznem šopku naj ne bo več kot približno sto stebel, saj se bodo tako cvetovi hitreje in lepše posušili.
Posušeno sivko lahko uporabimo v okrasnih šopkih ali kot naravno sredstvo za odišavljanje prostorov.

Po končanem cvetenju, navadno avgusta ali septembra, sivki porežemo preostala odcvetela cvetna stebla. Spomladi, najbolje aprila, rastlino nekoliko obrežemo, vendar tudi takrat ne smemo zarezati v star les.
Redno odstranjevanje odcvetelih stebel in previdno spomladansko obrezovanje pomagata, da se rastlina lepo razvija in še naprej bogato cveti.
Da bomo lahko vsako leto poželi dovolj dišečih cvetov, mora sivka rasti na primernem mestu. Najbolje uspeva na sončni legi v revnih, peščenih in dobro odcednih tleh. Težka in mokra zemlja ji ne ustreza, zlasti pozimi, ko lahko zaradi prevelike vlage propade.
Če so tla na vrtu težka in pogosto mokra, pred sajenjem izkopljemo večjo sadilno jamo. Na dno nasujemo drobno kamenje in grob pesek, zemljo pa zmešamo z revnim kompostom, drobnim kamenjem in peskom. Sivke tudi ne gnojimo preveč, saj ji s hranili bogata tla ne koristijo.

V krajih z mrzlimi zimami je pomembna tudi izbira primerne sorte. Proti mrazu je najbolj odporna ozkolistna sivka, pri nakupu sadik pa se je najbolje zanesti na domače vrtnarije, kjer ponujajo sorte, primerne za naše podnebne razmere.
S pravočasno žetvijo bo sivka tudi po sušenju ohranila intenzivnejšo barvo, cvetovi pa se bodo manj drobili in dlje ostali lep okras doma.