Kolumna Jerneje Jošar: Jesenska vresa ali spomladanska resa? Ključne razlike in nasveti za sajenje

V jeseni poletne balkonske zasaditve zamenjamo z jesenskimi lepoticami, med katerimi posebno vlogo igrata jesenska vresa in spomladanska resa. Na prvi pogled sta si zelo podobni, zato ju pogosto zamenjujemo. Obe spadata v družino resovk (Ericaceae), ki vključuje številne trajnice, grmičke in okrasne rastline, gojene zaradi dolgotrajnega poletnega, jesenskega ali zimskega cvetenja. V loncih in koritih jih kombiniramo z okrasnimi travami, šaši, mačehami, bršljanom, iskrivkami. Sadimo jih lahko tudi na okrasne grede, grobove.

Resje za balkone

Balkon je moj najljubši kotiček in tudi pozimi tam rada spijem čaj ali kavo, zavita v odejo, v družbi rastlin in opazujem kako se dan prebuja ali preveša v noč. Zato sem korita te dni zasadila z rastlinami, ki prenesejo hlad in vlago ter prostoru dodajo barve. V korita, ki sem jih obesila na notranjo stran ograje, da lahko opazujem rastline v vsej njihovi lepoti, sem posadila mačehe, okrasno zelje in jesenske vrese. Te so v zadnjih letih postale stalnica mnogih jesenskih zasaditev. In kaj ne bi, saj pokrivajo široko barvno paleto, kljubujejo mrazu, imajo zanimivo rast in cvetijo od jeseni do pomladi. A vseeno je med široko ponudbo jesenskih vres včasih težko opaziti razliko z njeno sorodnico, spomladansko reso. Po navadi jim vsepovprek imenujejo kar resa, čeprav imajo v mislih jesensko vreso. Ker potrebujeta različna tla in cvetita v malo drugačnem obdobju, je dobro, da prepoznamo razlike. Jesenska vresa (Calluna vulgaris) je tista, ki poživi balkonske zasaditve z odtenki rožnate, vijolične in bele že zgodaj v jeseni, spomladanska resa (Erica carnea) pa bo poskrbela še za nekaj osvežitve tudi od januarja naprej. Obe sta trpežni, nezahtevni in hvaležni, če jima le ponudimo sonce in odcedna tla. A prva potrebuje kisla tla, druga pa alkalna.

Jesenska vresa je ljubljenka jesenskih balkonskih zasaditev. Foto Jerneja Jošar/

Jesenska vresa cvetoč naslednik poletnih zasaditev

Jesenska vresa (Calluna vulgaris) je metlasto razraščen nizek grmiček. Pri nas so v vrtnih centrih najpogostejše od 20 do 30 cm velike rastline. Listi so zelo ozki, pravzaprav so videti kot luske, ki delno prekrivajo drug drugega. Po navadi niso daljši od 4 milimetrov. Na koncu vsakega poganjka se kitijo grozdasta socvetja, sestavljena iz mnogih drobnih zvončastih cvetov. Socvetja so dolga od 15 do 20 cm. Barvna paleta je omejena na snežno belo in krem belo ter odtenke rožnate, od čisto nežne, skoraj bele, pa preko temno rožnate, vijoličaste in skoraj rdeče. Cvetovi se začnejo odpirati že konec julija in cvetijo celo jesen, zimo, vse do zgodnje pomladi. Če naletite na vresje modre, rumene ali oranžne barve, vedite, da so ti primerki umetno pobarvani. Raje se jih izognite na daleč, saj so tipičen primer kiča. Kot majhne smrečice pa so videti sorte jesenske vrese, katera polaga vse adute na privlačne zelene vejice, cvetovi pa so tako skromni, da jih komajda opazimo. Za posebne kombinacije zasaditev bo prav prišla ledena vresa, sorta, ki ima liste sivkasto srebrne barve in tudi tukaj je poudarek na njih, cvetovi so drobni, neopazni, belkasti.

Sorta jesenske vrese, katere okras so srebrno sivi poganjki, je dobila ime ledena resa. Foto Jerneja Jošar/

V Sloveniji avtohtono raste jesenska vresa, katere cvetovi so vijoličasti, v zakisanih borovih gozdovih, kislih travnikih in na vresiščih, pogosto v družbi puhaste breze na barjanskih tleh. Po svetu je prisotna praktično po vsej Evropi, od Škotske in Skandinavije do Sredozemlja, na vresiščih, barjih in suhih travnikih.

Najbolje uspeva na sončnih legah, na odcednih, kislih tleh. Zato ob sajenju v cvetlična korita ali na grede vmešamo nekaj šote ali substrat za kisloljubne rastline.

Spodnje vejice so pogosto polegle in se kaj rade zakoreninjajo. Marca odstranimo odcvetele cvetove in obrežemo nerodno raščena stebla. Razmnožimo jo z grobanjem poganjkov ali deljenjem grmičkov na pomlad.

Spomladanska resa za zimsko pomladno cvetenje

Spomladanska resa (Erica carnea) je na prvi pogled podobna vresi, a je nižja, okoli 20 cm, močno razrasla in gosto olistana. Listi imajo videz iglic in so dolgi približno 7 mm. Med vretenčasto razporejene liste se vrinjajo zvonasti cvetovi, malo večji in širši od cvetov jesenske vrese. Združeni so v enostranska grozdasta socvetja, bele, rožnate ali rožnato rdeče barve. Spomladanska resa cveti od januarja do aprila, včasih zacveti že prej.

Spomladanska resa ima v primerjavi z jesensko vreso položnejše poganjke in je nižje rasti. Foto Jerneja Jošar/

V Sloveniji raste avtohtono po vsej državi razen na skrajnem severovzhodu, v svetlih iglastih gozdovih, med ruševjem in na meliščih, predvsem na apnenčastih tleh. Po svetu je doma v Alpah in drugih goratih predelih Srednje Evrope, kjer uspeva na skalnatih pobočjih in v apnenčastih tleh. Grmiček zraste v naravi do 50 cm. Avtohtono resje zacveti v rožnati barvi, na cvetu so, če dobro pogledamo, opazne škrlatne prašnice.

Najlepše cvete na sončnih legah. Rada ima apnenčasta, a bo uspevala tudi na nevtralnih celo morda malce kislih tleh pod pogojem, da so ta dobro odcedna.

Po cvetenju jo rahlo pristrižemo, pri čemer pazimo, da ne zarežemo v star les. Razmnožujemo jo z grobanjem.

Irska vresa - eksotika med vresami

Čeprav v Sloveniji ni avtohtona, irska vresa (Daboecia sp.) prinaša v vrt barvo in strukturo, ko mnoge trajnice že odcvetijo. Vrsti Daboecia cantabrica in Daboecia azorica izvirata iz zahodne Evrope – Irske, zahodne Francije, severozahodne Španije in Portugalske ter Azorov.

Jesenska vresa v družbi okrasnega zelja in mačeh. Foto Jerneja Jošar/

Irska vresa je nizek, običajno 20 do 40 cm visok grm, ki se v širino razraste tudi do 60 cm. Ponaša se s sijočimi drobnimi listi in zvončastimi cvetovi v odtenkih bele, rožnate in vijolične barve, ki so redkejši kot pri jesenski vresi in spomladanski resi, ampak večji in ljubki kot majhni lampijončki. Obdobje cvetenja je dolgo, vse od pozne pomladi do jeseni. Čebele in metulji jo obožujejo. Najbolje uspeva na sončnih ali delno senčnih legah v kislih, odcednih tleh, ki so bogata z organsko snovjo.

Po cvetenju rastlino rahlo obrežemo in zagotovimo zmerno zalivanje. Njena vzdržljivost in dolgotrajno cvetenje jo uvrščata med zanimive, nekoliko eksotične dodatke za jesenske zasaditve.

Jerneja Jošar Foto: osebni arhiv