Pravi naslovniki tega pisanja, tisti, ki s podzemnim glodalcem, ki mu gredo v slast le rastline, na vrtu bijete podoben boj kot jaz, boste znali ednino v uvodu brati kot množino, morda celo kot neskončno množico. Kako neki bi bilo drugače mogoče, da so presušena trata in potke na našem vrtu prerešetane z okroglimi luknjami, katerih videz zanesljivo ločim od krtin?

Sama sem se s famo teh zverinic prvič srečala pred desetletjem v Črnučah v Ljubljani, ko sem se prijateljema pridružila na vrtu, ki je zanju postal prevelik.

Odkar me je srečna usoda povabila v svet vrtičkanja, se z nekaj vrtninami lahko vsako leto pohvalim, četudi so z drugimi težave. Z jesenskim česnom denimo, ki ga pobiram v začetku julija, ko se začne sušiti. Ker je ena redkih vrtnih rastlin, ki voluharjem smrdijo, sem tudi letošnji pridelek z vilami zadovoljno dvigovala iz tal (česna namreč ne pulim, sploh v presušenih tleh, da glavice ne razpadejo.) Zmaga: vsaj pod to gredo nobenih sumljivih tunelov, kar je na mojem vrtu redkost, zrahljana tla, prekrita z zastirko, bodo, ko vročina popusti, kot nalašč za sajenje radiča in endivije. Še nekaj česnov ob robu pa stopim po zabojček, v katerem bom pridelek odnesla v senco. Na vogalu še zadnjič nagnem vile … oooo, kaj pa tooo … in poleg česnov dvignem na svetlo vodoravno zloženo zalogo korenja: bleščeči oranžni koreni z nepolomljenimi listi vred!

Kot v risanki si pomanem oči. Voluharjeva zaloga. Seveda! Zakaj le je slamnata zastirka med vrstami korenja na sosednji gredi večinoma kljubovala izsušitvi, samo tam na koncu, kjer cima uvelo leži po tleh, ne? Pa zelenje je nekam plešasto. Poglejmo: izruvam tiste uvele rastline – vse brez koncev korena … Kar manjka, se je najbrž preselilo v voluharjeva skladišča. Sklep je stvar trenutka: preostalega korenčka ne bom več delila, letos bo pač manjši in zamrznjenega bo vsaj za nekaj jesenskih minešter!

Menda jim bližina vode ustreza in so prilagojeni celo za objedanje podzemnih delov rastlin v vodi. A zgaga, ki jo delajo na »kopnih« vrtovih, je vseeno druga zgodba.

Obstajajo vrtovi in sadovnjaki, kjer je z voluharji takšen križ, da marsikdo v boju z njimi vrže puško v koruzo, in obstajajo vrtovi, kjer jih nikoli ni bilo. Moji starši na Goriškem so vrtnarili na dveh koncih, na parceli s sadovnjakom in čebelnjakom, ki ga je od akacijevega gozda ločeval potoček, ob naši vrstni hiši v strnjenem naselju, kjer so bili nekdaj vinogradi, pa vrtnarijo še danes – a z voluharji in škodo, ki jo povzročajo, se niso srečali nikoli. Podobno je tam, kjer vrtičkarji voluharja v pogovoru zamenjujejo z bramorjem, žuželko, ki prav tako koplje podzemne rove in se v sili loti tudi korenin, vendar najbrž še niso videli ne enega ne drugega. A vem za primer iz druge roke, ko so morali lastniki podreti častitljivo murvo na dvorišču, da se ni podrla na hišo, ker ji je korenine spodjedel voluhar!

Je mar za voluharje na našem vrtu kriva soseščina Save? Menda jim bližina vode ustreza in so prilagojeni celo za objedanje podzemnih delov rastlin v vodi. A zgaga, ki jo delajo na »kopnih« vrtovih, je vseeno druga zgodba. Sama sem se s famo teh zverinic prvič srečala pred desetletjem v Črnučah v Ljubljani, ko sem se prijateljema pridružila na vrtu, ki je zanju postal prevelik. Prav blizu kompostnega kupa je rasla majhna jablana, imela je že svoja leta, z najslajšimi od vseh jabolk na vrtu, a se je nevarno nagibala. Kmalu po mojem prihodu je vzela konec, kar zvrnila se je na tla in od korenin še štrclja ni bilo, dna debla pa se je držala žičnata košara, v katero so jo posadili. Sama sem spočetka imela velike ambicije z okrasnimi trajnicami, od katerih z leti ohranjam le tiste, ki jim razmere ustrezajo. Za dobrodošlico ob vstopu na vrt sem posadila visoke jesenske astre v barvi fuksije, poleti pridno prikrajševala poganjke, da so bile polnejše, in sosede so se že po prvi sezoni priglasile za poganjke, ko jih bom razsadila. A tega nismo dočakale.

Ko sem neko poletno popoldne prišla na vrt, je najlepši grm aster ležal na stran, zvrnjen. Je mogoče, da ga je Pavle po nesreči spodrezal s koso? Primem za vrhove in grm mi v enem kosu ostane v rokah, v zraku, na dnu se drži skupaj. Zlepa ne bom pozabila koreninskega vratu, ki je bil v loku gladko obdelan kot s stružnico, korenin pa nikjer, niti v zemlji. Presajanje ostankov na drugo mesto se ni obneslo, se je pa v poznejših sezonah presajanje jesenskih vetrnic, katerih korenine so voluharji prav tako spodjedli.

Čebulice narcis voluharje odvračajo, a neposredno bližino vseeno prerešetajo z rovi in tudi križnolistni meček jih ne ovira na poti do tulipanov.

Letošnji korenček, astre in jesenske vetrnice so le za začetno ilustracijo. Trajalo je, preden sem ugotovila, zakaj imajo jagode, ki sem jih zasadila na tkani črni ponjavi, koreninske vratove tako rekoč v zraku. Ko sem prekrivko z rastlinami vred odstranila, so bili pod njo rovi v več nadstropjih. Med kupčke tulipanov, ki jih obožujem in jih sadim v mrežaste plastične košare, si voluhar naredi pot z vrha ali se skozi trdo plastiko pregrize, pogosto tik pred cvetenjem. (Nepraktičnega sajenja čebulic v togo jekleno mrežo, s katerim sem se nekaj časa trudila, pa kljub temu ne priporočam.) Okrog breskev in jablane, ki sem jih posadila v zaščitne žične košare, sem v zemljo zakopala še debele čebulice narcis, ki voluharje odvračajo, a neposredno bližino vseeno prerešetajo z rovi in tudi križnolistni meček jih ne ovira na poti do tulipanov. Ob krompir sem zakopavala steklenice, katerih odprti vratovi so molili iz grede v smer vetra, pa sem kljub temu izkopala oglodane gomolje, iz katerih se je še cedil sok, v rove mašila bezgovo in orehovo listje, iztisnjene polovice limon, vanje zlivala vedra smrdljive koprivove brozge … Rezultat? Če je kakšen bil, se je voluhar umaknil – ne daleč proč.

Sem na vrtu kdaj katerega videla, sprašujete? Sem, večkrat, ko je bila lakota očitno prehuda in se je ujel v past z jabolkom ali tulipanovo čebulico. Odnesla sem ga daleč proč od vrta. Med vrtno sezono je včasih pred njim navidezno zatišje. A zdaj, po dveh dneh odsotnosti z vrta, mi je pustil sporočilo. Izkopal si je pot do komaj posajenega radiča in enemu odgriznil korenino. Navadno počaka, da se te okrepijo in gre takrat v akcijo. Morda pa je neizkušen in se bo pustil ujeti? Ne, v tej neodločeni tekmi vedno zmaga pametni voluhar.