Mejice in ptičja svatba: Zaradi podmladka do jeseni konec del v mejicah

Naravovarstveni svetovalec Gregor Kalan s celjske območne enote zavoda za varstvo narave je pojasnil, da so zdaj na vrhuncu svatovanja sove, kmalu pa bo ptičjega živ­žava vse polno: »K nam se že vračajo ptice selivke; liščki, ščinkavci, sinice, škorci in drugi ptiči bodo zasedli drevje in grmovje.« Prav zato je delo v mejicah, gre za pas grmovne, a tudi drevesne vegetacije, časovno omejeno. Od 1. marca do 1. avgusta živali potrebujejo mir in v tem času ne smemo podirati in žagati krošenj, nadaljuje Kalan. »Čas za rez mejic in čiščenje ob potokih bo spet jeseni. Gnezdo z jajci hitro spregledamo, morebitna škoda pa je nepopravljiva.«

Izginjajoče mejice

Mejic je vse manj, odkar je kmetijstvo bolj intenzivno, čeprav so dom koristnih plenilcev. V njih so prebivale kanje, ki so lovile miši po travniku oziroma polju, še posebno dobrodošle pa so bile pikapolonice, ki so na poljih obirale listne uši. Kljub pomenu mejic za biotsko pestrost kot habitatni tip niso zavarovane. To pomeni, da je njihova usoda prepuščena lastnikom zemljišč, razen če so na posebnih varovanih območjih. Sicer se z mejicami nihče prav posebej ne ukvarja, čeprav nekatere usmeritve in omejitve obstajajo, je povedal Kalan: »Želja naravovarstva in države je njihovo ohranjanje, kar je razvidno tudi v novem obdobju kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil. Delo v mejicah omejuje tudi lovska zakonodaja, da imajo živali, ki v njih gnezdijo, v tem času mir.«

Po Kalanovih besedah so mejice ohranjene le še na zelo omejenem območju Ljubljanskega barja, v delih Prekmurja, kjer ni bilo veliko intenzivnega kmetijstva, najdemo jih tudi na Krasu, kjer pa se velikokrat dokončno zaras­tejo z gozdom. Največ jih je na pasovih med dvema terasama na Kozjanskem in Halozah, razlaga sogovornik: »Za premostitve višinskih razlik oziroma za lažje kmetovanje so v hribih naredili nekoliko nakazane terase in na vmesnih delih, ki so strmejši, so lastniki opustili obdelovanje. Tam so se večinoma zarasle mejice.«

Savinjska dolina mejic skoraj nima, zato si v celjski enoti zavoda za varstvo narave prizadevajo, da bi v prihodnosti izvajali projekt za njihovo vnovično vzpostavitev. Individualni pristop do lastnikov zemljišč v rednem delu ni mogoč, projektno delo pa se je izkazalo za uspešno. Tako so pred dvema letoma izved­li projekt, v katerem so se ukvarjali z obrežno vegetacijo glavatih vrb ob Šmarskem potoku v občini Šmarje pri Jelšah. »Navezali smo stik z lastniki zemljišč, med drugim smo podpisali deklaracijo o ohranjanju te obrežne vegetacije in vzdrževanju glavatih vrb. To je bila zelo pozitivna in kar odmevna zgodba, ki si jih želimo še več,« je sklenil Kalan.