Čeprav se je mesec začel značilno novembrsko, z dnevi počasnega dežja, a precej visokimi temperaturami, bo na vrtu priložnost za marsikatero opravilo. Seveda ko se bodo tla primerno osušila. Takrat bomo lahko še vedno posadili česen, tulipane in druge okrasne čebulnice za pomlad in seveda sadno in okrasno drevje. 

Zelenjavni vrt

Večina radičev jeseni prenese kar precej nizkih temperatur, najmanj denimo štrucarji oz. sladkorni radiči, ki jih pobiramo najprej, tudi do novega leta zdržijo na prostem pisane in rdeče glavnate sorte, do pomladi verona, treviški radič, in druge prezimne sorte. Če glavice ali rozete slednjih pred zimo osujemo, bodo ob zgodnjespomladanskih otoplitvah hitro oživele. Vedeti pa je treba, da je na mraz manj odporen radič, ki smo ga preveč gnojili. Če nameravamo radič siliti na toplem, ga skupaj s koreninami izkopljemo konec novembra. Motovilec in zimska solata morata prezimiti tudi brez pokrivanja z agrokopreno. Pokrijemo le zelo pozno sejano zimsko solato, ki pred zimo še ne naredi pet listov, ali pa takšno, ki je že skoraj primerna za pobiranje. Če je pravšnje velikosti, se bo čez zimo neodkrita najbolje ubranila solatne plesni. Gosto sejane solate raje ne razsajamo pred zimo, temveč spomladi. Motovilec pa pokrijemo le v primeru, če želimo, da bi rasel hitreje ali če ga želimo pobirati vso zimo.

Mnogim kapusnicam mraz ustreza in prezimijo, zato s spravilom ne hitimo, temveč jih pustimo na vrtu. Zlasti ohrovt in kodrolistni ohrovt sta še boljšega okusa, če listi nekajkrat pomrznejo. Glavnati ohrovt razen v hudih zimah pustimo na prostem do januarja. Čez zimo sproti pobiramo tudi brstični ohrovt. Tudi zelje krajši čas brez težav prenese minus deset stopinj, zato lahko ostane zunaj vsaj do konca novembra. Korenje lahko novembra še pustimo v zemlji, če želimo, da bi na vrtu prezimilo (kar je primerno zlasti za poletne setve), pa ga tik pred zimo rahlo ogrnemo z zemljo in na gredo nasujemo 20-centimetrsko plast listja ali slame. Podobno storimo z nekaj koreni peteršilja, iz katerih bodo zgodaj spomladi pognali mladi listi. Do srede zime na prostem zdrži tudi črna redkev. Pred zimo osujemo tudi prezimni por, da bi ostal dalj časa svež. Novembra pa populimo repo. Če je ne nameravamo kisati, jo shranimo v pesku, v vlažnih in hladnih kleteh ali zasipnicah. Nekaj korenov lahko posadimo v lonce in jo silimo za mlade in okusne liste.

Novembra nikakor ni prepozno za sajenje česna, celo bolšje je, kot če bi s tem opravilom hiteli oktobra. Prezgodnji vznik namreč poveča možnost za naselitev prvih bolezni. Hkrati z jesenskimi lahko sadimo tudi pomladanske sorte česna. Vznik zelenih stebelc lahko pričakujemo po kakšnem mesecu dni.

Okrasni vrt

Do zime lahko razmnožujemo listopadne in zimzelene grmovnice s potaknjenci. Uporabimo dele poganjkov, ki so debeli kot svinčnik, in jih razrežemo v 15 cm dolge kose. Odrežemo jih tam, kjer se stikata rast prejšnjega in tekočega leta, vrhnja rez in rez ob osnovi pa naj bosta tik nad brstom ali parom brstov. Vsi listi na spodnjih dveh tretjinah zimzelenih potaknjencev se odstranijo, veliki listi se prirežejo na polovico. Spodnjo stran poganjka potaknemo v posodo z rahlo zemljo, v spodnjem delu pomešano s peskom, ali položimo navpično v jarek in ga zasujemo tako, da ga od 3 do 5 cm kuka iz zemlje.

Še vedno je čas za sajenje spomladanskih čebulnic, trajnic in vrtnic, vendar to vseeno storimo čim prej, da bi se pred zimo ukoreninile. Podobna navodila kot za sajenje sadnega drevja veljajo tudi za okrasno listopadno drevje in grmovnice. Zimzelene listavce ali iglavce raje sadimo spomladi.

Vsekakor ni prepozno, da bi v lonce in korita zasadili aranžmaje rastlin, ki dobro prenesejo mraz. Zelo so priljubljene mačehe, jesenska vresa in ciklame v družbi šašev, bršljana in listja iskrivk.

Ko temperatura pade pod ničlo, izkopljemo gomolje in dalij, kan, begonij ter čebulice gladiol in drugih na mraz občutljivih čebulnic. Preden jih shranimo v suh prostor, jih na zračnem in ne pretoplem mestu dobro presušimo (vsaj teden dni. Pred tem jih ne peremo, niti ne drgnemo zemlje z njih, lahko pa jih namočimo v žajbljevem čaju, ki deluje proti glivičnim okužbam. Hranimo jih v hladnem prostoru s temperaturo med 5 do 8 stopinj v zabojčku, napolnjenem s suhim listjem, ki bo preprečevalo izsuševanje, ali jih zavijemo v časopisni papir. Najpozneje januarja z gomoljev odrežemo ostanke stebel, ki smo jih med sušenjem pustili na njih. Glivična okužba se namreč pogosto začne prav tu.

V vrtovih bomo vsaj še del novembra grabili listje sadnih in okrasnih dreves. Če je listja veliko, ga ne odlagajmo na kompostni kup z drugimi vrtnimi ostanki, saj razpada počasneje. Delo mikroorganizmov zavira zlasti listje z veliko tanina, denimo orehovo in hrastovo. Listni kup pustimo čez zimo pri miru; vanj se bodo naselili ježi, dvoživke, pa tudi drobnoživke, ki pospešujejo razpadanje organske snovi. Za nastanek dobre listovke so ponavadi potrebna tri leta. Je pa napol razpadlo listje čez zimo odlična zastirka za občutljive trajnice in grmovnice.

Sadovnjak

Dokler tla ne pomrznejo, sadimo sadna drevesa. Jamo je priporočljivo pripraviti vsaj kak teden vnaprej. Zakaj se s sajenjem sadnega drevja čaka tako dolgo in zakaj začnejo sadne drevesnice prodajati sadike šele tik pred koncem oktobra? Ker je sadna drevesa – enako velja za vsa listopadna drevesa in grmovnice – najbolje saditi, ko rastline mirujejo. V tem času se najbolje ukoreninijo. Poleg tega olistana rastlina porabi veliko več vode, ker jo z listi "izdiha" v ozračje, medtem ko je pri neolistani izsuševanje veliko manjše. A to seveda ne pomeni, da nam posajenih dreves ni treba zalivati, nasprotno, če ni dežja, vsaki sadiki namenimo veliko vedro vode na teden.

Sajenje spomladi je priporočljivo le za toplotno občutljivejše sadne vrste, kot so marelice, kaki ali aktinidija. V času jesenskega je izbira sadik pri drevesničarjih navadno večja kot spomladi. Ker je sadike z golimi koreninami (takšne, ki nimajo koreninske grude oz. niso posajene v lonec) priporočljivo čim prej posaditi, da se ne izsušijo, si je sadilne jame, gnojilo in vse pripomočke najbolje pripraviti vnaprej. Jama naj bo široka vsaj 60 cm in globoka od 40 do 50 cm. Če imamo v vrtu voluharja, si priskrbimo žičnato zaščito za korenine. Sadika mora biti posajena tako globoko, kot je rasla v drevesnici, cepljeno mesto mora biti od 15 do 20 cm nad zemljo. Ko jamo zasujemo, zemljo okoli sadike zahodimo in vanjo zapičimo količek, ob katerega sadiko privežemo s plastičnim vezivom v obliki osmice. Drevesce takoj zalijemo z vedrom vode. Pred zimo je dobro zaščititi debelca z mrežo, ki bo preprečila, da bi lubje objedale srne in zajci. Enako sadimo druge listavce.