Ameriške borovnice: Prave razmere za zdravo rast in dober pridelek

Ameriške borovnice so priljubljen sadež, ki ga lahko uspešno gojimo tudi na domačem vrtu. Začetna priprava rastišča zahteva nekaj več truda in večji vložek kot pri drugem jagodičevju, a se dolgoročno povrneta. Dobro oskrbovani grmi lahko namreč rodijo več desetletij in vsako sezono dajo obilen pridelek.

Ameriške borovnice so kisloljubne rastline, kar pomeni, da najbolje uspevajo v kislih tleh. V Sloveniji je le nekaj manjših območij, na primer na Ljubljanskem barju, kjer je kisla šota in jih lahko posadimo vanjo. Drugje se moramo za nasad na domačem vrtu malo bolj potruditi. Sadimo jih na sončno, toplo in zavetrno lego. Pripravimo sadilno jamo, globoko približno 40 cm in široko okoli 80 cm. Napolnimo jo s kislim substratom, primernim za ameriške borovnice, ki mu lahko primešamo do največ tret­jino izkopane zemlje.

PREBERITE ŠE: Setveni koledar Marije Thun

Sadilne jame ne kopljemo pregloboko, saj bomo morali substrat redno dodajati. Ob sajenju je smiselno oblikovati nekoliko dvignjen greben, saj se bo rahel substrat sčasoma posedel. Pri manj kakovostnih in cenejših substratih je posedanje lahko še izrazitejše. Glede na to, da ameriške borovnice živijo tudi 50 let in več, jim privoščimo kakovostno osnovo že v sadilni jami. Poz­neje po potrebi, tudi vsako sezono, dodamo nekaj novega kislega substrata. Sajenje v zemljo, ki jo izkopljemo v gozdu iglavcev, ni primerno, saj nima dovolj kislega pH. Rastlina bo verjetno živela nekaj let, nato pa propadla. Gozdno zemljo lahko uporabimo le kot dodatek, če jo zmešamo z ustrezno kislo šoto.

Ker se substrat sčasoma poseda, ameriškim borovnicam po potrebi dodamo svež kisel substrat. Foto Arhiv Metrob

Brez namakanja bo težko

Letošnje poletje je bilo izjemno vroče in sušno, z malo padavinami. Ameriške borovnice potrebujejo hladne korenine in rahlo vlažen substrat. Dobro jim dene tudi blaga senca v najbolj vročem delu dneva.

Potrebujejo redno namakanje oziroma zalivanje, pri čemer mora voda prodreti čim globlje v substrat, da ta ostane vlažen in hladen. Če zalivamo le občasno, lahko hitro opazimo, da se zgornja plast substrata strdi. Takrat vzamemo grablje ali drugo primerno orodje za rahljanje ter zgornjo plast zelo previdno in nežno razrahljamo. Tako voda ne bo preprosto odtekla po površini, temveč bo lažje prodrla v globino.

Če zalivamo ročno, je priporočljivo borovnice z večjo količino vode temeljito zaliti vsaj dvakrat na teden. Še boljša rešitev je namakalni sistem, če ga glede na razmere in možnosti na domačem vrtu lahko uredimo. Pri namakalnem sistemu je poraba vode praviloma manjša, običajno pa ga opremimo s časovnikom. Ta skrbi, da se lahko namakanje vklopi ponoči oz. v hladnejšem delu dneva in deluje le nekaj minut. Zemlja tako ostane v poletnih mesecih hladnejša in primerno vlažna tudi čez noč in še v jutranjih urah.

Pozabljeni zakladi z vrta: Josta

Gnojenje za rast in plodove

Hranila iz gnojil potrebujejo vodo, da se raztopijo in preidejo v talno raztopino, iz katere jih lahko koreninski sistem rastline sprejema. Dodajamo jih lahko tudi foliarno, torej prek listov. Pri tem moramo biti zaradi visokih temperatur previdni, da ne povzročimo ožigov. Rastlina mora biti ohlajena, listne reže pa odprte, saj tako omogočimo dovolj dolgo omočenost listne površine in s tem učinkovit prehod hranil v rastlino.

Večina vrtnarjev gnoji ameriške borovnice prek tal (korenin). Na voljo so organska in mineralna gnojila. Sam imam na domačem vrtu že približno deset let v dveh vrstah posajenih okoli deset grmov ameriških borovnic, pri čemer je skoraj vsak druge sorte. Plodovi se med sortami razlikujejo, prav tako se začnejo barvati in dozorevati v različnih obdobjih poletja, vendar so naši družini všeč prav vse. V vsem tem času red­nega gnojenja se je po mojih izkušnjah pokazalo, da so mineralna gnojila učinkovitejša in da se rastline nanje lepše odzivajo. Šotni substrat že sam po sebi vsebuje veliko organske snovi, medtem ko je mineralno gnojilo v kristalni obliki hitro topno in so hranila rastlini hitro na voljo.

Namakalni sistem poskrbi za enakomerno vlažnost zemlje in zmanjša porabo vode, še posebej v vročih poletnih dneh. Foto Arhiv Metrob

Ker imam borovnice posajene v dveh vrstah, sem prvih nekaj let lahko primerjal različna pristopa: eno vrsto sem gnojil organsko, drugo pa z mineralnimi gnojili. Danes uporabljam kombinacijo obeh. Z organskim gnojilom pognojim na začetku pomladi, ko rastline začnejo odganjati, med rastno sezono pa jih vse do pozne jeseni po potrebi dognojujem z mineralnim kristalnim gnojilom.

Pri izbiri organskega gnojila pazim zlasti na to, da je primerno za kisloljubne rastline, da ne zvišuje pH substrata in da ne vsebuje kalcija. Zato sem previden pri nekaterih gnojilih na osnovi kokošjega gnoja. Primernejša izbira so ustrezno pripravljena organska gnojila na osnovi hlevskega gnoja, namen­jena kisloljubnim rastlinam.

Zakaj je ribez najboljša izbira za prvi domači sadovnjak (in kako ga pravilno obrezovati)

Kaj postorimo jeseni?

Septembra so padavine načeloma pogostejše, temperature nižje, v zemlji oz. substratu pa je več vlage. Kljub temu moramo po tako suhem in vročem poletju rastline temeljito pregledati. Vse suhe dele poganjkov oz. povsem suhe poganjke odstranimo. Suhi in odmrli deli rastline ne opravljajo več svoje funkcije in jih je smiselno izrezati. Če opazimo, da se je substrat posedel, ga po potrebi dopolnimo z novim.

Zelo priporočljivo je, da ameriške borovnice po poletnem stresu dodatno okrepimo. Zalijemo jih lahko s pripravki na osnovi morskih alg, aminokislin in mikroelementov. Izkušeni vrtnarji takšno krepitev rastlin pogosto izvajamo že od pomladi, nadaljujemo poleti in nato še v jesenskem času.

Ko so vremenske razmere ugodnejše, tako pripomoremo k hitrejšemu okrevanju rastlin in boljši pripravi na zimo. Ker ne vemo, kakšne razmere nas čakajo v zimskih mesecih, je pomembno, da rastline v jesen vstopijo čim bolj vitalne, dobro prehran­jene in z močnim, razvitim koreninskim sistemom.