

Če letos spremljate slovenske vrtnarske skupine na družbenih omrežjih, ste verjetno opazili, da se vedno znova pojavljajo fotografije zelenic, na katerih lastniki vrtov sprašujejo, kaj je "tista svetlozelena trava", ki je sredi poletja skoraj čez noč prerasla njihovo trato. Odgovori pod objavami so pogosto zelo različni; nekateri pišejo, da gre za poletno prstasto travo, drugi omenjajo srakonjo, tretji plazečo pirnico. Zaradi različnih poimenovanj marsikdo dobi občutek, da gre za tri različne plevele, a resnica je nekoliko drugačna.
V številnih spletnih razpravah se za plevele iz rodu Digitaria pogosto uporablja izraz poletna prstasta trava, medtem ko jih strokovna literatura najpogosteje poimenuje srakonja. Na naših zelenicah se najpogosteje pojavljata krvavordeča srakonja in mala srakonja. Ko torej nekdo na spletu piše o poletni prstasti travi, zelo pogosto govori prav o srakonji, zato tudi pod fotografijami iste rastline pogosto najdemo različna poimenovanja, čeprav gre največkrat za isto skupino plevelov.
Srakonja je enoletni travni plevel, ki najbolje uspeva prav v najbolj vročem delu poletja. Medtem ko se rast trate zaradi suše in visokih temperatur pogosto nekoliko upočasni, srakonja hitro izkoristi prazna mesta in začne intenzivno rasti. Njena stebla se poleglo razraščajo iz osrednjega šopa, zato rastlina pogosto dobi značilno obliko zvezde oziroma rakovice, po kateri izvira tudi angleško ime crabgrass. Listi so navadno nekoliko svetlejši od trate, pogosto tudi nekoliko širši in bolj grobi na otip. Ker gre za enoletnico, se ne širi s korenikami, ampak izključno s semeni. Jeseni rastline odmrejo, semena pa ostanejo v tleh in naslednjo pomlad ponovno vzkalijo.
Srakonja se širi izključno s semeni, ki v tleh preživijo zimo in spomladi znova vzkalijo. Zato jo odstranimo, še preden semeni.
Če želimo njeno širjenje omejiti, jo je najbolje odstraniti še preden razvije semena. Pomagajo tudi nekoliko višja poletna košnja, pravilno zalivanje ter sprotno dosejevanje praznih mest, saj gosta trata srakonji pušča precej manj prostora za razvoj.

Čeprav jo marsikdo zamenjuje s srakonjo, je plazeča pirnica povsem druga rastlina. Gre za trajnico, ki se po zelenici ne širi predvsem s semeni, temveč z dolgimi podzemnimi korenikami, zaradi česa je tudi precej trdovratnejša.
Na prvi pogled je pirnica podobna navadni travi, vendar ima nekoliko širše in bolj grobe liste, njena najbolj značilna lastnost pa se pokaže šele pri puljenju. Iz zemlje namreč pogosto vlečemo dolge bele korenike, ki povezujejo posamezne rastline, kar pomeni, da če v zemlji ostane že manjši del korenike, lahko iz njega zraste nova rastlina.
Plazeča pirnica je trajnica z dolgimi podzemnimi korenikami, zaradi česa je tudi precej trdovratnejša.
Zato zgolj košnja pri pirnici težave ne odpravi - pri ročnem odstranjevanju je pomembno, da iz zemlje odstranimo čim več korenik, nato pa prazna mesta čim prej dosejemo z novo travo.

Če rastlina raste nizko ob tleh, se razrašča skoraj zvezdasto in se težava pojavi predvsem julija ali avgusta, gre zelo verjetno za srakonjo. Če pa se po zelenici širijo večje zaplate, pri puljenju pa iz zemlje vlečete dolge bele korenike, imate najverjetneje opravka s plazečo pirnico.
In prav ta razlika je ključna tudi pri zatiranju; pri srakonji je najpomembnejše preprečiti, da bi razvila semena, pri pirnici pa je bistveno odstraniti čim več podzemnih korenik.
Za mnenje o zatiranju plevela smo vprašali tudi Tino Podgrajšek, lastnico in ustvarjalko Cvetilnik.si, ki prisega predvsem na mehansko odstranjevanje. »Vedno zagovarjam fizično odstranjevanje brez uporabe agresivnih sredstev. To je tudi cenovno najboljša rešitev, predvsem pa nikoli ne škodimo samo slabemu, ampak tudi dobremu. Plevel je najbolje populiti čim prej, še preden razvije semena in se dodatno namnoži,« nam je pojasnila in dodala, da je zgodnje ukrepanje vedno lažje in učinkovitejše kot odstranjevanje že močno razraščenih zaplat.
Ne glede na to, ali se na zelenici pojavi srakonja ali plazeča pirnica, obe najbolje izkoristita trenutek, ko trata oslabi. Najpogosteje se namreč pojavita na redkih, poškodovanih ali izsušenih delih zelenice, kjer imata dovolj prostora za rast. Prav zato strokovnjaki pogosto poudarjajo, da dolgoročno največ naredimo z redno nego trate; pravilna višina košnje, ustrezno zalivanje, občasno prezračevanje tal in sprotno dosejevanje praznih mest pomagajo ustvariti gosto zelenico, ki sama uspešno konkurira večini plevelov.