

Ko jeseni pobiramo zadnje plodove in pripravljamo gredice na zimo, se mnogi vrtičkarji vprašajo: ali je treba zemljo še prekopati ali jo je bolje pustiti pri miru? Mnenja so deljena – tradicionalni vrtnarji zagovarjajo jesensko »štihanje«, medtem ko zagovorniki sonaravnega vrtnarjenja opozarjajo, da z obračanjem tal lahko naredimo več škode kot koristi.
Jesensko prekopavanje ima dolgo tradicijo. Še pred desetletji je veljalo, da je to nujno opravilo, s katerim se tla prezračijo, razbijejo težke grude in uničijo škodljivci, ki prezimujejo v zemlji.
Pri težjih, glinenih tleh ima prekopavanje tudi danes svoj smisel – z zmrzaljo se velike grude pozimi naravno razdrobijo, zemlja pa spomladi postane rahlejša in lažja za obdelavo. Poleg tega se jeseni v tla pogosto vdeluje organska snov ali hlevski gnoj, kar omogoča, da mikroorganizmi čez zimo opravijo svoje delo, preden pride nova sezona.
Čeprav ima prekopavanje nekaj prednosti, pa vse bolj prevladuje mnenje, da ni vedno potrebno – včasih celo poruši naravno ravnovesje v tleh.
Jerneja Jošar, strokovnjakinja za sonaravno vrtnarjenje, opozarja, da z vsako lopato premešamo zapleteni svet mikroorganizmov, ki tvorijo živo prst. „Vsak sloj zemlje ima svoje prebivalce in funkcijo – z obračanjem tal to porušimo,“ pravi v Deloindom podkastu o sonaravnem vrtnarjenju.
Pri lažjih, peščenih tleh prekopavanje celo poslabša strukturo – zemlja postane manj sposobna zadrževati vlago, mikrobiološko življenje pa oslabi. Posledica so pogostejše težave s sušo in slabša rodnost.
Namesto tradicionalnega »štihanja« sonaravni vrtnarji raje izberejo neprekopavanje in zastiranje tal. Zgornjo plast le rahlo zrahljajo z vilami, dodajo kompost ali zeleno gnojilo ter površino zaščitijo z naravno zastirko (listje, slama, travni odkos).
Tako se ohrani struktura zemlje, mikroorganizmi ostanejo aktivni, tla pa niso izpostavljena eroziji in izpiranju hranil.
Kot poudarja Jošarjeva v svoji kolumni Kaj pa, če letos ne bi štihali?, lahko tudi brez prekopavanja dosežemo rodovitna in zdrava tla, če jim pustimo, da živijo po svojih naravnih zakonih.

Najbolj smiselno je, da se pri jesenskem delu odločimo glede na tip tal in njihovo stanje.
Po mnenju strokovnjakov je prekopavanje smiselno največ vsako tretje leto, pri čemer lahko vmesne sezone preživijo brez štihanja, a z rednim dodajanjem organske snovi.
Jesensko prekopavanje torej ni univerzalno pravilo, temveč odločitev, ki jo je treba prilagoditi vrsti tal in načinu vrtnarjenja.
Če želite slediti sodobnim sonaravnim pristopom, potem velja zlato pravilo Jerneje Jošar: „Raje kot da zemljo obračamo, jo hranimo in ščitimo – naj dela narava namesto nas.“
Zato si pred naslednjim jesenskim vikendom na vrtu vzemite trenutek za premislek – morda letos lopato lahko pustite v lopi.