Večkrat se vprašam, kaj imam toliko opraviti na tleh. Ker me veseli tudi drugo delo: obrezala sem nekaj nižjih sadnih dreves, malin in ribeza, ki ga imam v oskrbi, okopala česen, ukrotila bršljan, da ne rine k sosedu čez ograjo, pregrabila trato … Pri pripravi gredic na sajenje in pri pletju zaplate s trajnicami pa se vedno spustim na kolena. Rada od blizu gledam, kako napredujejo rastline, z rokami vtisnem posejano seme v zemljo, spremljam, kaj se dogaja v tleh, kako daleč rinejo korenine plevela, ki se je vzel od nikoder, in jih skušam odstraniti v celoti.

Na mojem vrtu ob Savi je največja plevelna nadloga divja ali gozdna potočarka (Rorippa sylvestris), katere identiteto sem izbrskala na spletni strani www.fito-info.si, Informacijskem portalu za varstvo rastlin. Ko so rastline mlade, so rozete podobne rukoli, celo med korenčkovo listje se potuhnejo, potem pa na višini okrog 30 cm na hitro naredijo rumena socvetja, podobna oljni repici, in če ne pohitiš, v luskih, ki so kot nekakšni majhni stroki, razvijejo semena. Tega plevela prej pri nas na Primorskem nikoli nisem videla, prijatelji, ki vrtnarijo v okolici Ljubljane, pa mi pravijo, da se z njim v zadnjih letih spopadajo tudi sami. Še večji problem kot semena divje potočarke, ki je dvoletnica ali trajnica iz družine križnic, so tudi najmanjši delčki korenin, celo listov, s katerimi se invazivno vegetativno razmnožuje. Res so korenine precej bele in razraščenih špagetov ni težko razločiti, toda ko vrt enkrat obišče, se zlepa ne poslovi. Ne pravijo ji zaman plevel redno obdelovanih površin, na takšnih tleh ji je še posebej lepo. Malo mi je v tolažbo, da so njeni listi primerni za uživanje. Ljubiteljica radiča in solate je še nisem poskusila.

Zaradi trme divje potočarke sem gotovo uničila kakšen par vrtnih rokavic več, a tudi brez nje bi pogosto plela, največkrat hkrati z rahljanjem zemlje okrog rastlin. Ker to rada počnem. Celo takrat, ko mi delovni vsakdan spremeni glavo v šivalni stroj, v katerem križemkražem drdrajo misli, te med pletjem izpuhtijo. Kaj vem, ali pa preidejo v tla. Zavedam se, da je pozornost tistih, ki od zemlje živijo, pri obdelavi tal in oskrbi rastlin porazdeljena precej drugače kot pri nas hobi vrtnarjih, v psihologiji njihovega dela so žal pogosto v ospredju resnejše stvari, skrb za višino odkupnih cen, nemoč, ko jim letino pobere muhasta narava …

Pomembnost stika z materijo in rastlinskim svetom za mentalno zdravje dokazujejo mnoge raziskave, priporočali so jo učenjaki od antike naprej, obdelovanje vrtov je učinkovita podporna terapija pri mnogih sodobnih boleznih. A medtem ko so telesna dejavnosti na prostem, tvorba D-vitamina, krepitev spomina in kognitivnih sposobnosti, zadoščenje ob pridelku ter blaženje stresa prepoznane koristi vrtnarjenja, so manj znane raziskave, ki so pod drobnogled vzele vpliv mikrobiološkega življa v prsti na delovanje človekovega telesa.

Dosedanje ugotovitve so precej oprijemljive in morda bodo v prihodnosti pomagale zdraviti mnoge bolezni, tudi posttravmatski sindrom pri ljudeh. Dr. Christopher A. Lowry iz oddelka za integrativno fiziologijo Univerze v Koloradu se že dve desetletji ukvarja z delovanjem nepatogene bakterije Mycobacterium vaccae, ki je splošno razširjena v zemlji, ljudje pa pridejo v stik z njo prek obdelave tal, rastlin, v manjši meri celo pri hoji v naravnem okolju. Raziskovalci so nanjo postali pozorni v Ugandi v 70. letih, ko so ugotovili, da je cepivo proti gobavosti učinkovitejše pri ljudeh, ki so imeli več opraviti z zemljo, pozneje so potrdili še pozitiven vpliv bakterije na človekov imunski odziv pri tuberkulozi, astmi, luskavici, dermatitisu in depresiji.

Dr. Lowry s sodelavci se je osredotočil na slednjo in ugotovil, da je vbrizgavanje bakterije v živčnem sistemu miši spodbudilo nevrone, povezane s tvorbo serontonina. Snov je znana kot hormon sreče, saj igra glavno kemično vlogo pri občutenju zadovoljstva, dobrega razpoloženja in sproščenosti. Medtem ko so bile leta 2007 raziskave opravljene na miših, zdaj že poteka klinični poskus z vojaškimi veterani, ki jih po vrnitvi z bojišč obvladuje posttravmatski stresni sindrom.

Sliši se neverjetno, a po besedah mikrobiologov bi v eni sami čajni žlički prsti našli več milijard mikroorganizmov, ki pripadajo od 10 do 50 tisoč različnim vrstam. Po besedah dr. Lowryja je verjetno, da imajo sodobni higienski standardi, pretirana raba antibiotikov in sprememba prehrane veliko opraviti z zmanjšanjem ustreznega imunskega odziva pri ljudeh, saj z mnogimi od mikroorganizmov ne pridemo več v stik. Skrivnostna Mycobacterium vaccae iz zemlje, za katero še vedno ne vedo, zakaj deluje, je najbrž le zrnce v doslej slabo raziskani človeški mikrobioti.