O samooskrbi zadnje čase slišimo veliko, predvsem o samooskrbi z zelenjavo in sadjem, saj na državni ravni zelo šepa. V Sloveniji za svoje potrebe pridelamo le nekaj pod 40 odstotkov zelenjave, vse drugo je iz uvoza. In ravno zato moramo vsi, ki imamo vsaj košček svoje zemlje, poskrbeti, da si na njej pridelamo čim več zelenjave. Na majhnih obhišnih vrtovih ni zlahka pridelati toliko, da bi imeli še presežke za ozimnico, pa vendar naj bo vsaj sezonske zelenjave dovolj. Tudi tisti, ki imate le balkon ali teraso, je lahko nekaj pridelate v loncih in koritih.

V Sloveniji za svoje potrebe pridelamo le nekaj pod 40 odstotkov zelenjave, vse drugo je iz uvoza. In ravno zato moramo vsi, ki imamo vsaj košček svoje zemlje, poskrbeti, da si na njej pridelamo čim več zelenjave.

Sama sem gojila zelenjavo že na svojem balkončku, ko sem še živela v bloku. Blitva, stebelna zelena in seveda paradižnik, ti so vedno imeli prostor na tistih dveh kvadratih. Sicer pa je bil to moj mali raj, poln cvetja, na katerem sem pila svoje jutranje kave, ki so se pogosto razpotegnile v pozno dopoldne, brala knjigo, klepetala s prijateljico ali samo sedela in bila.

Ko sem se preselila v hišo, sem takoj uredila zelenjavni vrt. Uporabila sem stare opeke in iz njih naredila rahlo dvignjene gredice, na potke pa nasula prodnike. A nekaj mi ni dalo miru. Širok pas pod napuščem okoli hiše, kamor so navozili velike kamne, je bil popolnoma neuporaben. A tako prostoren! Nekaj bo potrebno storiti, sem si rekla.

Začelo se je s paradižniki. Zadnja leta jim je pogosto grozila krompirjeva oziroma paradižnikova plesen, a pod strehico so vsaj malo zaščiteni pred vlago, ki je pogoj, da se ta bolezen razvije. Zato paradižnika že pri načrtovanju setev in sajenja nisem uvrstila na grede. Z vrtnarije sem prinesla pet velikih loncev, premera 35 cm in višine 40 cm, ki so ostali od hrušice, zasajene po vrtnariji. Najprej sem jih dobro oprala in skrtačila. Na dno sem nasula kar prodnike, kakšnih 10 cm visoko, jih prekrila s filcem, da se prst ne meša z njimi, in nasula substrat. Samo še dobra opora je manjkala in lahko sem se lotila sajenja paradižnika. Začetna postavitev loncev je bila kar na tisti velikih kamnih. Odmaknila sem jih toliko, da sem lonce lažje »zasidrala«. Paradižniki so uspevali več kot odlično. In potem se je nadaljevalo.

Naslednje leto so paradižniki že dobili družbo. V lončke sem posadila baziliko. Veliki lonci s paradižnikom pa so dobili lepo obleko. Ovila sem jih v vreče iz jute, v katerih so bila kavina zrna, ki mi jih je podaril lastnik pražarne in kavarne.

Potem sem se odločila, da v lonce posadim tudi jajčevce, ki mi na gredah nikakor niso uspevali. Pripeljala sem še nekaj velikih loncev podobne velikosti, kot so bili tisti za paradižnik, in storila enako kot prvo leto. Torej najprej drenaža iz prodnikov, filc in kvaliteten substrat za plodovke.

Tisto gromozansko kamenje ob hiši pa me je še vedno motilo kot ne vem kaj. Tako rada bi ga znosila stran. A kam z njim? In kako bom to sploh izvedla, saj je kamenje res veliko in težko.

Hodila sem okoli hiše in iskala prostor, kamor bi ga  lahko prestavila, vsaj za nekaj časa, dokler ga ne odpeljemo. Na srečo je pas ob meji s sosedi, prav tako urejen s temi velikimi kamni, kar klical po tem, da jih naložim še več. In sem začela. Nalagala sem kamenje v dve posodi od barve za pleskanje stanovanja (kako uporabne so lahko nekatere stvari) in jih odnašala stran. Nisem šla čisto do dna, ampak sem del kamenja pustila, jih prekrila z debelim filcem in nato na ta del navozila drobne prodnike, enake kot so na potkah. Ne morem vam povedati, kako je celoten prostor zadihal. Ja, to je pravi izraz, prav zadihal je!

!!galerija!!

Potem sem na vrtnariji po naključju našla veliko korito. In pomislila, da bi bilo prav čedno, če bi poleg loncev imela še nekaj velikih korit. Prostora je namreč bilo kar naenkrat ogromno.

Korito sem zasadila z jagodami. In potem sem kupila še tri korita, ki so namenjena zelenjavi. Moj Andrej je iz lesa naredil ogrodja za korita, da sva jih malo polepšala. Tako zdaj v njih tudi kolobarim. Vsako leto posevek zamenjam.

Kako sem napolnila korita? Enako kot lonce. Na dno sem nasula 15 cm debel sloj drenaže – tudi prodnike, seveda pa bi lahko uporabila glinopor ali lesne sekance. Pri slednjih morate vzeti v zakup, da se bo vse skupaj naslednje leto posedlo, saj se sekanci v naravnem procesu razpadanje spremenijo v zemljo in volumen se zmanjša. Čez drenažo sem položila filc, ki prepušča vodo. Nato pa nasula kvaliteten substrat.

Pa še nekaj moram deliti z vami. Pri tako velikih loncih je res težko in tudi drago, da bi vsako leto menjali substrat. Sama sem odkrila dobesedno čarobno paličico za ta problem. Reče se ji biooglje. 

V tako velike lonce in korita lahko posadimo in sejemo vse, kar nam srce poželi, torej vse vrtnine, ki jih sicer gojimo na gredah.

Nekatere vrtnine bodo zadovoljne tudi z manjšimi oziroma plitvejšimi posodami, saj imajo skromnejši koreninski sistem. Tako lahko npr. solato posejete ali posadite v posode, katerih globina je le 10 cm. Tudi motovilec in rukola bosta zadovoljna s to globino. V spodnji preglednici so minimalne dimenzije posod, ki jih potrebujejo posamezne vrtnine.

Pri sajenju rastlin v lonce pa moramo upoštevati, da čim manjši je lonec, tem pogosteje je treba rastline zalivati in dognojevati. Korenine so tukaj omejene na prostor v loncu in nimajo od nikoder črpati zaloge vode in hranil.

Pa še nekaj moram deliti z vami. Pri tako velikih loncih je res težko in tudi drago, da bi vsako leto menjali substrat. Sama sem odkrila dobesedno čarobno paličico za ta problem. Reče se ji biooglje. Tako vsako leto odstranim le eno tretjino zgornje plasti zemlje, spodnjo plast dobro zrahljam, primešam biooglje in dodam sveži substrat. Biooglje je aktivator, vsebuje mikroorganizme, ki na kratko povedano spreminjajo substrat v rodoviten, ga oživi. Problem rešen.