Vrt sem letos zasnovala zelo pozno. Vzrokov je bilo več. Prvi je bil prenova vrta, ne toliko zaradi kakšne posebne želje ali potrebe, temveč zaradi drastičnega posega v vrbe, ki rastejo ob robu, na meji s sosedi. Na željo sosedov smo jih morali prikrajšati. Ker se je hodilo in vozilo čez moje grede in ker sem želela posekane dele vrb ponovno uporabiti, se je zgodila sprememba. Veliko vej smo zmleli kar takoj in sekance uporabili za potke na vrtnariji. Debela debla smo porabili za izdelavo terase, ki iz prodajnega prostora nevsiljivo sega v del vrta. Tako je viden tudi od tam. Doslej je bil očem obiskovalcev malce skrit, kar je bilo sicer po eni strani dobro, po drugi pa slabo, saj si mnogi niso upali stopiti na vijugaste potke, skrite za grmovnicami. Upam, da sem s privzdignjeno razgledno teraso »težavo« rešila.

Debelejše veje sem najprej nameravala porabiti za obrobe novih gred. Pa so še sedaj na mestu, kamor sem jih odložila. Neuporabljene. Čakajo na nove ideje za ponovno uporabo. Zakaj? Dolgo sem premišljevala, kakšne naj bodo nove gredice. Od sodelavca je prišel namig, da bi pa morda tokrat morale biti gredice ravne, vrt v ravnih linijah in s tem bliže slovenskemu vrtičkarju, mestnim vrtovom, novogradnjam, minimalizmu. Po nekaj izrisanih skicah tlorisov z ravnimi linijami gred enostavno nisem mogla več delati mimo sebe. Zame vrt predstavlja del narave. Tiste divje, neukročene, nepodrejene. Vnašanje vzorcev iz narave, ki so dobro preizkušeni, na vrt, je moje osnovno vodilo. In tukaj so gredice organskih oblik, potke vijugaste, rastline na gredah v pisanih združbah, vse se prepleta, vse se dopolnjuje, vse si medsebojno pomaga. Kljub temu pa je vse skrbno načrtovano, velja neki urejeni nered. Kdo pravi, da takšen vrt ne sodi v bližino modernih stavb? Ravno nasprotno. S takimi zasaditvami zmahčamo linije, naredimo dom prijetnejši, prijaznejši. Skratka odločitev je padla. Vrt bo še naprej organskih oblik.

Drugi vzrok za pozno izvedbo pa je bil prihod vrtnarske sezone. To zame pomeni vsak dan od jutra do večera, tudi vikende, bodisi delo s strankami na vrtnariji bodisi risanje načrtov. In tako je naneslo, da mi je uspelo oblikovati nove gredice šele desetega junija. Ker pa sem nekako predvidela, da se bo zgodilo ravno to, sem se sprijaznila z dejstvom, da letos pač ne bom pridelala nič graha in boba, ne redkvic, špinače in zgodnjega krompirja. Ampak to so le štiri vrtnine, ki potrebujejo zgodnje setve, za vse drugo junija nikakor ni bilo prepozno.

!!galerija!!

Da bi pa vseeno imela čim zgodnejši pridelek, sem sadike zgodnjega zelja, brokolija, listnatega ohrovta, blitve, stebelne zelene, paradižnika, paprike, jajčevcev posadila v večje lončke, v katerih so lepo razvile koreninski sistem. Fižol, tako nizek kot visok, sem posejala v lončke. Tudi kumare in bučke sem posejala v lončke in na grede presadila krepke sadike. Tako so se rastline, čeprav presajene na grede šele junija, hitro urasle. Imele so dobro razvit koreninski sistem, tla so bila po dolgem deževnem in hladnem maju dovolj namočena in tudi veliko bolj ogreta kot sredi maja. Zgodnje presajanje plodovk se letos resnično ni obneslo. Nekateri so hiteli s presajanjem že okoli prvega maja, po tem pa je sledilo za maj prehladno obdobje. Sadike so marsikje zato zakrnele, občepele in rast ni napredovala. Moje, tako pozno posajene, so jih ne samo dohitele, ampak tudi prehitele.

Pri načrtovanju saditev in setev sem morala biti tokrat, ker se je vse premaknilo za več kot en mesec, še toliko bolj previdna. Tja, kamor bo bom zdaj sejala in sadila naknadne posevke, sem morala posaditi le hitro rastoče vrtnine ali pa junija prostor celo pustiti prazen.

Sedaj, po enem mesecu, je vrt čudovit. Pobiram stročji fižol, bučke, kumare, brokoli, režem blitvo in obtrgujem zunanje liste stebelne zelene, solate, pobrala sem že kar nekaj glav endivije in solate, tudi rdečo peso sem si že privoščila, kar tako presno, naribano in pomešano med endivijo. Je pa res, da sem jo vzgojila s sadikami – na grede sem presajala sadike. To počnem že nekaj let in resnično pride prav, če želimo zgodnejši pridelek.

Med tem ko že pobiram stroke nizkega fižola, sem posejala novo seme. Tokrat sorto s širokimi rumenimi stroki. Ali veste, da bodo rastline, če pobirate stroke na dan, ugoden za cvet, še obilneje nastavljale nove cvetove?

Ker sem spomladi zamudila setev radiča za rezanje, tržaškega solatnika, sem to storila takoj po dopustu. Saj veste, da posejano seme potrebuje za dober vznik stalno mokro posteljico, zato preden sem šla na dopust, setev ni bila smiselna. Tržaškemu solatniku sem prostor namenila na robu gredice, kjer rastejo paradižnik, bazilika in solata. Redno sem zalivala, vsak dan dvakrat, in po treh dneh so iz zemlje pokukale mlade rastlinice.

Za tiste, ki imate radi bolj grenke solate, je ta radič pravi dar! Če ga posejete zgodaj spomladi, ga boste lahko rezali že konec maja. In potem čez vse poletje in jesen, vse do prve zmrzali. Rastline bodo prezimile in zgodaj spomladi, ko boste šele sejali nov posevek, bodo listi že godni za bero. Vse do maja, ko bodo rastline pognale dolga stebla, okitana z modrimi cvetovi. Ampak nič hudega, v tem času boste že lahko rezali marca zasejani posevek.

Korenček je prostor na gredah dobil šele zdaj. Že prej sem mislila na to in pustila prostor zanj na stičišču dveh gredic, kjer rastejo na eni nizek fižol, rdeča pesa in radič, na drugi pa bučka in solata. Odgrnila sem zastirko iz pirine slame, tla zrahljala, dobro zalila (kar nekajkat počasi, da je voda dosegla globlje plasti, kjer bo na zalogo) in počasi posejala seme, pomešano s praženim prosenim semenom. Na ta način nekako dosežem redkejšo setev, da kasnejše redčenje ni toliko potrebno. Seme sem rahlo pritisnila ob mokra tla in ga pokrila z milimetrskim slojem prsti, zares na tanko, saj korenčkovo seme bolje kali na svetlobi. Setev nikoli ne pokrivamo z zastirko, v tem primeru pa sem zasejano površino vseeno čisto malo pokrila. Še vedno je vidna prst, le tu in tam je kaka suha bilka slame, da vsaj malo prepreči izhlapevanje vode iz površine in poskrbi za senčenje mladih rasltlinic. No, saj trajalo pa bo še nekaj časa, da te vzniknejo, saj korenje slovi po svoji trmasti naravi in lahko vzklije šele po treh tednih.  

Tudi setev rukole sem opravila šele sedaj. Verjetno bo trajalo kar nekaj časa, da bom lahko rezala lističe. Ampak bolje pozno kot nikoli.

Tam, kjer sem pobrala solato in endivijo, sem posadila nove sadike solate. Poleti moramo biti malo bolj previdni z izbiro sort, saj mnogim ne ustrezata vročina in suša. Sorti, ki ju zelo dobro prenašata, sta rozetasta till in krhkolistna poletni čudež. Sorte, ki dobro prenašajo vročino, vendar zahtevajo zalivanje, če nastopi suša so: mehkolistna glavnata ovation in štirisezonski čudež, krhkolistna glavnata great lakes, rozetaste hardy, pocarde in rubinette. Tudi ljubljanska ledenka se dobro obnese v poletnih razmerah.

Naslednje dni pa me čaka zasnova naknadnih posevkov – sajeneje vrtnin, ki jih bom pobirala  jeseni in pozimi. Jesensko endivijo in radič sem že posadila. Pri radiču lahko izbirate med mnogimi sortami, ene so jesenske in jih poberemo pred prvo slano, druge pa so tudi odlično prezimijo. Jesenske sorte: palla rosa 2, pan di zucchero, castelfranco. Prezimne sorte: palla rosa 3, averto, palla bianca, bianco di milano, anivip, monivip, treviški rdeči. Tudi posejete jih še lahko. Mlade rastlinice bodo v tem primeru za presajanje godne avgusta.

Tudi z zdrugimi vrtninami se ne mudi, čas imamo še do konca meseca. Pa vseeno prilagam seznam vrtnin, da jih boste imeli v mislih, in da na kaj ne pozabite.

Kaj sejemo julija
Korenina: korenje, rdeča pesa, pozna koleraba, črna redkev, strniščna repa
List: radič za rezanje, rukola, poletna solata, radič, endivija, sladki komarček, zgodnje zelje
Plod: grah nizki, fižol nizki, kumare, sladka koruza

Kaj sadimo julija
Korenina: pozna koleraba
List: pozno zelje, cvetača, ohrovt in listnati ohrovt, brstični ohrovt, poletna solata, endivija, zimski por
Cvet: pozni brokoli