Zimo doživljamo kot čas, ko dolgoživeče vrtne rastline mirujejo, zaradi česar naše "posredovanje" ni potrebno. V naravi je večinoma res tako, saj se tudi po vremenskih skrajnostih prej ali slej vzpostavi ravnovesje, na vrtu, ki smo si ga zamislili po svojih načrtih, pa moramo kdaj tudi ukrepati. Če bo zima suha, kot je bila doslej, bomo morali preprečiti zimsko sušo, ki utegne  prizadeti zimzelene okrasne rastline, ob močnem sneženju sproti otresati sneg z vej in pred ekstremno nizkimi temperaturami dodatno zaščititi mlada okrasna in sadna drevesa. Sicer pa je januar bolj čas za vrtne načrte, izpopolnjevanje znanja, pregled semen, počasi pa se bodo začenjala tudi prva sezonska opravila: najzgodnejše setve vrtnin v zavarovanih prostorih in rastlinjakih, nabiranje cepičev, ko bo zemlja dalj časa kopna, morda celo zapoznelo sajenje česna in sadnega drevja. Do pomladi bo še dolgo, toda ali veste, da se pri nas od 1. do 31. januarja dan podaljša kar za 56 minut? Za 18 zjutraj, popolne pred sončnim zahodom pa kar za 38 minut. 

Okrasni vrt

Sredi zime smo najbolj pozorni na okrasne rastline, ki so nam najbolj pred očmi, na zelene lončnice in na priljubljen sezonski okras, ki ga predstavljajo v prazničnem času cvetoče lepotice: amarilis, božični kaktus, božične zvezde, pa tudi siljene čebulnice, ki jih v vrtnarijah s "programirano" oskrbo pripravijo do zgodnjega cvetenja. Ko slednje odcvetijo, potrebujejo počitek. Posebej tiste, ki so nam med cvetenjem delale družbo v ogrevanih bivalnih prostorih in so jim visoke temperature v družbi s suhim zrakom skrajšale čas cvetenja. Te postopoma privajamo na hladnejše prostore in jih v obdobju mirovanja čedalje manj zalivamo. Poskrbimo za to, da bodo zelenolistne sobne rastline pozimi dovolj blizu okna in povečajmo zračno vlago v njihovi bližini: z vlažilniki zraka, odmaknimo jih od radiatorjev, jih pršimo in lončke postavimo v posodo z vlažnim peskom.

Med trajnimi okrasnimi rastlinami na prostem so zimski suši najbolj izpostavljene zimzelene grmovnice in drevesa, ki ne odvržejo listja, ter iglavci – predvsem mlade rastline, ki še nimajo razvejenega koreninskega sistema. Zaradi izhlapevanje preko listov in iglic tudi pozimi potrebujejo vlago, zaradi česar jih moramo, če je zima sušna in ni padavin, zalivati (temeljito vsaj enkrat na mesec). To je še bolj pomembno za rastline, ki so v okrasnih koritih, posodah ali pod nadstreški. Zalivamo, ko ne zmrzuje, najraje takrat, ko so napovedane višje temperature. V času pomanjkanja vode pomaga tem rastlinam tudi zastirka iz organskega materiala. Izgube vode iz tal so manjše, zaradi višjih temperatur pod zastirko pa tla pozneje zmrznejo. Dolgoročno oskrbo z vodo izboljša talna snežna odeja, medtem ko moramo sneg z vej in poganjkov zimzelenih rastlin redno otresati.

Kar zadeva trato, je snežna odeja, ki travnim koreninam onemogoča dostop zraka, najbolj škodljiva tam, kjer jo teptamo s hojo ali vožnjo.

Sadni vrt

Otresanje snega je pomembno tudi v sadovnjaku, še posebno, če so na vejah še listje ali neobrani plodovi, na katere se oprime moker in težek sneg. Otresamo ga sproti, vsekakor prej, preden primrzne na veje. Medtem ko snežna odeja koreninski sistem sadnega drevja ščiti pred mrazom, je priporočljivo v mrzlih suhih zimah spodnje dele sadik občutljivejših vrst (marelica, breskev, aktinidija, figa, kaki) zaščititi z zračnim organskim materialom (koruznica, slama, smrečje,  vrečevina).  

Sicer pa je dalj časa toplejše obdobje, ko zemlja ni zmrznjena, tudi pozimi primerno za sajenje sadnega drevja (ne sredozemskih vrst),  a moramo biti pozorni, da sadike ob pomanjkanju padavin pozneje ne bi trpele zimske suše (glej zgoraj). Od druge polovice januarja naprej režemo za cepiče koščičarjev (češnja, sliva, marelica, breskev) zdrave enoletne poganjke debeline svinčnika z osvetljenega dela krošnje. Do cepljenja (marca, ko opazimo debeljenje brstov na drevesih), jih shranimo na prostem, zakopane v zemlji, v vlažni mivki, mahu ali v hladilniku, zapakirane v naluknjane plastične vrečke.

Zelenjavni vrt

Če na zelenjavnem delu vrta nimamo plastenjaka, prezimnih sort radičev ali kapusnic, resda nimamo veliko opravil, lahko pa od konca januarja v zavarovanih prostorih že sejemo zeleno in čebulo za domače sadike. Zeleno, ki jo bomo na prosto sadili aprila, sejemo v plitve platojčke, ker jo bomo morali prepikirati. Za vznik bo potrebovala precej toplote, 26 ˚C, pozneje pa od 18 do 15 ˚C. Sadike bomo lahko posadili na gredico že marca, saj zelena prenese zelo nizko temperaturo in ne zmrzne. Posejemo lahko tudi sadike čebule, če ne nameravamo pozneje posaditi kar čebulčka. Na prosto jih bomo lahko presadili že marca. Zgodnje sajenje na prosto je pomembno, ker čebula razvija koreninski del v času, ko je dan še kratek. Čebula kali pri temperaturi 20 ˚C, po kalitvi pa ji zadostuje neogrevan svetel prostor s temperaturo okrog 10 ˚C. Najbolje jo je posejati neposredno v najmanjše lončke s premerom tri centimetre, za vsak primer po dve semenki v enega. Če vzklijeta obe, eno odščip­nemo. Podobno vzgojimo sadike pora, ki gredo na gredo aprila. S sadikami preostalih vrtnin, tudi plodovk, se ne mudi, priporočljivo pa si je dovolj zgodaj v literaturi ali na spletu ogledati čas, ki ga sadike potrebujejo do presaditve na prosto, potem ko tu že mine nevarnost slane, ali v rastlinjak. Jajčevec in paprika potrebujeta od 70 do 85 dni, nekatere sorte čilija še več, paradižnik pa samo od 60 do 70 dni).

Čas, ko nas ne preganjajo vsak dan toplejši pomladni dnevi, je najprimernejši, da pregledamo svoje zaloge semen, preizkusimo kalivost starejših letnikov, se razgledamo po ponudbi vrtnih centrov, pa tudi po katalogih in spletni ponudbi semen vrtnin. Ne pozabimo, da je semenski krompir v vrtnih centrih na voljo že od konca januarja. Če za skladiščenje in kalitev gomoljev nimamo dovolj hladnih prostorov, si želene sorte pri ponudnikih rezervirajmo.