Vrta se ne sadi več v ravne linije: to so nova pravila (in zakaj je temu tako)

Še do nedavnega so morale biti vrtne gredice ravne, rastline posajene v natančnih vrstah, posamezne vrste pa strogo ločene druga od druge. Sodobno oblikovanje vrtov pa se poslavlja od teh rigidnih pravil. V njem prevladujejo mehkejše linije, rastline so zasajene v večjih skupinah, ki posnemajo naravne rastlinske združbe, vrt pa deluje precej bolj sproščeno, čeprav je v resnici pogosto še bolje načrtovan kot klasični geometrijski nasadi.

Rastline tudi v naravi ne rastejo v ravnih vrstah

Eden največjih vplivov na sodobno vrtno oblikovanje je nizozemski krajinski oblikovalec Piet Oudolf, katerega zasaditve najdemo v znamenitem newyorškem High Lineu, londonskih parkih in tudi v prenovljenem vrtu RHS Wisley v Angliji. Njegova filozofija temelji na preprosti ugotovitvi: rastline v naravi ne rastejo v ravnih vrstah, ampak v skupnostih. Posamezne vrste se prepletajo, dopolnjujejo in skozi letne čase ustvarjajo spreminjajočo se sliko vrta, zato tudi sodobni vrtovi vedno pogosteje opuščajo strogo ločevanje posameznih rastlin.

Namesto vrst zdaj sadimo v skupinah

Ena največjih sprememb je način sajenja. Če smo nekoč eno vrsto posadili v dolgo ravno vrsto, danes vrtnarji priporočajo sajenje v večje skupine ali tako imenovane drifte - nepravilno oblikovane zaplate ene rastline, ki se ponavljajo skozi vrt. Takšna zasaditev deluje bolj naravno, hkrati pa ustvari občutek ritma in povezanosti.

Vedno več vrtov uporablja načelo »matrike«

Še en trend, ki ga vse pogosteje srečujemo v sodobnih vrtovih, je tako imenovana matrična zasaditev (matrix planting). Gre za sistem, pri katerem eno ali dve prevladujoči rastlini - pogosto okrasni travi ali trpežni pokrovni trajnici - ustvarita osnovo zasaditve. Med njiju nato dodamo večje skupine izrazitejših trajnic ter nekaj posameznih rastlin, ki vrtu dodajo občutek spontanosti. Čeprav je rezultat videti skoraj divji, je zasaditev zelo premišljena, prav zato strokovnjaki poudarjajo, da naravni videz še zdaleč ne pomeni naključnega sajenja.

Sodobni vrtovi niso videti bolj naravno zato, ker bi jih manj načrtovali, temveč ravno nasprotno. Foto Lois Gobe/Shutterstock

Zakaj se vrtnarji odmikajo od ravnih vrst?

Gostejše in bolj raznolike zasaditve bolje prekrijejo tla, zato se ta poleti počasneje izsušujejo. Manj je tudi prostora za vznik plevela, saj rastline med seboj hitreje zaprejo površino, poleg tega različne vrste rastlin uporabljajo vodo in hranila na nekoliko drugačen način, zato lahko v dobro načrtovanih mešanih zasaditvah uspevajo skupaj, ne da bi si pretirano konkurirale. Takšne zasaditve so pogosto odpornejše tudi na vročinske valove in dolgotrajnejšo sušo.

V ospredju niso več cvetovi, ampak celotna rastlina

Še ena sprememba, ki jo poudarjajo sodobni krajinski arhitekti, je drugačen pogled na lepoto vrta. Če je bil nekoč poudarek predvsem na cvetenju, danes veliko več pozornosti namenjajo tudi obliki rastline, teksturi listov, socvetjem po cvetenju in videzu vrta pozimi. Okrasne trave, posušena socvetja in semenske glavice zato pogosto ostanejo na gredah vse do pomladi, poleg zanimivega videza pa nudijo tudi zavetje številnim žuželkam in pticam.

Namesto popolnih ravnih vrst se vse bolj zgledujemo po naravi, kjer popolna simetrija skoraj nikoli ne obstaja. Foto Lois Gobe/Shutterstock

A to še ne pomeni, da formalni vrtovi izginjajo

Ravne linije in simetrične zasaditve imajo še vedno pomembno mesto, predvsem pri formalnih vrtovih, zgodovinskih parkih in sodobni minimalistični arhitekturi. Razlika je predvsem v tem, da se danes geometrija pogosto uporablja pri poteh, opornih zidovih ali živih mejah, medtem ko same zasaditve delujejo precej bolj mehko in naravno. Tudi formalni vrtovi vse pogosteje združujejo jasno arhitekturno zasnovo z bolj sproščenim načinom sajenja.