

Na trgu so ovratnice, ki ob laježu sprožijo zvok, vibracijo, razpršilo ali električni impulz, pa tudi samostojne ultrazvočne naprave, ki jih je mogoče usmeriti proti sosedovemu dvorišču. Toda med temi izdelki so pomembne razlike; tako glede njihovega delovanja kot glede slovenske zakonodaje.
Neprestan lajež sosedovega psa je v miru našega doma izredno neprijeten, ne le zaradi zvoka, temveč tudi zaradi dejstva, da sami pravzaprav nimamo prav veliko možnosti, kako situacijo nasloviti. Prva možnost je seveda pogovor s sosedom, a številni uporabniki spleta navajajo, da je ta v večini neučinkovit. Prav zato mnogi iščejo druge rešitve, nekatere med tudi nezakonite.
Veljavni 15. člen Zakona o zaščiti živali prepoveduje vzgojo in šolanje s pripomočki, ki živalim povzročajo bolečine ali drugače škodijo njihovemu zdravju. Izrecno prepoveduje tudi uporabo, prodajo in trženje avtomatskih naprav oziroma naprav na daljinsko upravljanje, ki se pritrdijo na žival in ob aktiviranju povzročijo električni šok, mednje sodijo tudi električne ovratnice, ki psa ob laježu stresejo. Če se vseeno odločimo za nakup ene od takšnih naprav, je zato pomembno preveriti, kaj naprava dejansko naredi, ne le njenega imena. Izraz »elektronska ovratnica« lahko namreč opisuje napravo z različnimi funkcijami, medtem ko je za navedeno zakonsko prepoved odločilen električni šok.
Zakon zvočnih, ultrazvočnih, vibracijskih ali razpršilnih ovratnic ne našteva med napravami, ki ob aktiviranju povzročijo električni šok, kar pa avtomatsko ne pomeni, da je vsak način njihove uporabe dopusten. Še vedno namreč velja splošna prepoved vzgoje in šolanja s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali drugače škodijo njenemu zdravju, zato je morebitno kršitev treba presojati glede na konkretno napravo, način uporabe in posledice, ki jih ima na žival.
Veliko vprašanj so na spletnih forumih zanetile še samostojne ultrazvočne naprave, ki jih nekdo postavi na svoje zemljišče in usmeri proti sosedovemu psu. Pregledani Zakon o zaščiti živali takšne naprave ne izpostavlja poimensko, zato iz njega ni mogoče izpeljati splošne trditve, da je vsaka takšna uporaba dovoljena ali prepovedana. Je pa v zakonu med drugim omenjeno preganjanje živali na način, ki jim povzroča nepotrebno trpljenje, zato bi o uporabi takšne naprave moral presojati pristojen organ.

Kot pojasnjujejo strokovnjaki, se takšne težave najprej lotimo s tem, da določimo vzrok lajanja. Lajanje ob mimoidočih, lajanje iz strahu in lajanje, ko je pes sam, lahko zahtevajo različne pristope, zato pripomočki, kot so ultrazvočne in električne ovratnice ne nujno rešujejo problema. Združenja veterinarjev v takšnih primerih priporočajo, da se najprej ugotovi vzrok in prilagodi okoliščine, ki takšno vedenje sprožajo, nato pa psa začnemo učiti želenega vedenja z uporabo metode nagrajevanja. Pri izrazitem ali vztrajnem lajanju je smiselno poiskati tudi pomoč veterinarja in usposobljenega strokovnjaka za vedenje psov.
Najbolj uporaben prvi korak je miren pogovor s skrbnikom psa. Pomagajo lahko konkretni podatki: kdaj pes laja, kako dolgo to traja in ali se dogaja predvsem takrat, ko nikogar ni doma, saj skrbnik za lajanje med svojo odsotnostjo morda sploh ne ve.
Če okoliščine vzbujajo sum neustrezne oskrbe ali druge kršitve pravil o zaščiti živali, je mogoče podati tudi prijavo Inšpekciji za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Prijavo sprejmejo elektronsko, po pošti, osebno ali prek eUprave, vendar samo dejstvo, da pes laja, še ne dokazuje kršitve.