Kolumna Anje Germšek: Slovo od najboljšega prijatelja

26. 5. 2020 | Besedilo: Anja Germšek | Fotografije: Anja Germšek

pes, slovo, veterinar, kolumna, Anja Germšek, smrt hišnega ljubljenčka

Doma zelo radi gledamo oddaje o živalih, še zlasti o veterinarjih. Skoraj vedno imajo srečen konec, živali ozdravijo ali jim operacije pomagajo do dostojnega življenja. Včeraj pa ni bilo tako.

Včeraj sem se kot puščica pobrala s kavča v kuhinjo praznit pomivalni stroj. V oddaji so se bili lastniki primorani posloviti od svojega angleškega buldoga. Pes je imel uničene kolke in kolena. Dihal pa je, kot je rekel veterinar, kakor po najožji možni slamici. Ob takih trenutkih ne zdržim in se mi vsakič znova ulijejo solze. Solze ljubezni, žalovanja in pogrešanja. Pogrešam pa krat dva.

PREBERITE ŠE: POGIN HIŠNEGA LJUBLJENČKA JE TRAGIČNA IZKUŠNJA

Naša Biba

Psička Biba je bila z nami 16 polnih, krasnih, zdravih let. Vse, kar je bilo »narobe«, so bile driske, bruhanje ter puljenje zob pri 13 letih. In seveda sterilizacija. Biba je živela polno pasje življenje. Približno pri desetih letih so se ji po trebuhu začele delati bule, morda tumorji. Svoji veterinarki sem še danes hvaležna za besede, ki jih je izrekla: »Anja, počakajmo, kako bo.« Čakali smo še šest let in kljub vedno večjemu številu bulic je bila Biba v super kondiciji. Nismo rezali, nismo črpali, nismo delali biopsije. Pustili smo jih pri miru in izkazalo se je, da je bila to modra odločitev.

Takrat sem že bila mamica, hčerka je imela 17 mesecev, ko nam je Biba v eni noči dala vedeti, da ima dovolj. Jaz sem spala s hčerko v spalnici, mož je »dežural« z Bibo v dnevni sobi. Tisti usodni teden sem bila tudi na dopustu med staro in novo službo. Psička je nekontrolirano lulala in odvajala blato. Oči so ji begale po prostoru sem in tja. Vse skupaj se je začelo okrog 21. ure in noč je bila zelo dolga.

Slovo od pasjega (mačjega ali drugega) prijatelja ni nikoli lahko. Nanj nikoli ne moremo biti pripravljeni, ne moremo vedeti, kako ga bomo prenesli in kaj nam bo pomagalo prebroditi izgubo.

Zakaj je dežural mož in ne jaz, se morda sprašujete. Zame neprespana noč pomeni hud napor naslednji dan (hčerka je, hvala bogu, kot novorojenček spala po mesecu dni). Moji žuri, ko sem bila mlada, so bili s petka na soboto, da sem v noči s sobote na nedeljo ujela še eno celo noč spanja.

Zadnja ura

Zjutraj sem hčerko najprej odpeljala v vrtec, nato sva z možem skupaj odpeljala Bibo na zadnjo postajo njenega polnega pasjega življenja. Ko smo stopili v kliniko, nas niso niti vprašali kaj, kako, zakaj. Naša dolgoletna veterinarka naju pozna in je vedela, da zelo dobro veva, da Bibi bije zadnja ura.

Objela sem psičko. Glavo je mirno položila na mojo roko (pritisk čutim še danes in vedno ga bom). Najprej je prejela pomirjevalo, nato pa sredstvo, ki jo je popeljalo v pasji raj. Vedela je. Vedela je, da sem z njo, da sem ji stala ob strani 16 let in da je tudi zadnji dan nisem pustila samo.

Veterinarka je zapustila prostor. Vedno ti omogočijo, da se od svoje ljubljene živali lahko v miru posloviš. Tudi njim ni lahko gledati zdelanih, potrtih lastnikov, ki se morajo posloviti – včasih od edinega prijatelja, ki ga imajo na tem svetu.

Biba je bila moja prva psička. Dobila sem jo pri 19 letih in se zaradi nje že takrat odpovedala večini stvari, ki jih počnejo mladi ljudje. Vikend zabavam, spanju po tujih posteljah, brezskrbnim dopustom in drugim dejavnostim, pri katerih bi bila precej odsotna od doma. Nič zato, ne pogrešam niti enega dneva, saj mi je moja rjavka z belo liso dala 5843 čudovitih dni brezpogojnega prijateljstva in ljubezni.

!!galerija!!


Ben

Ben je bil moj drugi pes, ki sem ga pospremila na zadnjo pot, za moža pa že tretji. Pred njim je imel prav tako francoskega buldoga, ki ga je dobil v dar od prijatelja v starosti treh let.

Demenca, inkontinenca, hernija, bolečine zadnje leto, ko smo že imeli Ajo, še posebno pa zadnjih šest mesecev, so bile brutalne. Aja je lulala notri, ker se ni zadrževala, Ben zaradi inkontinence. Pozabil je, da je pil, in zato je pil preveč. Sklede z vodo nismo mogli odmakniti, ker je bil pri hiši še en pes.

Kreganje, solze, strah. Kdaj je čas, kdaj nam bo povedal? Ga kar peljemo, še počakamo?

Doma smo veliko prejokali, še posebej hčerko je odhod pasjega prijatelja precej zaznamoval. Sedaj je minilo že 16 mesecev in še vedno mu zvečer zaželi lahko noč.

Zadnji vikend

Konec januarja ima možev prvorojenec rojstni dan. V Ljubljani se je zbrala vsa družina, in namesto da bi bil rojstni dan vesel, se je končal z objokanimi lici nas vseh, saj se je dobesedno vsa družina poslovila od psa. To se je zgodilo na nedeljo.

Dan prej sem bila ves dan na izobraževanju, doma so bili mož, hči, svakinja in oba psa. Ko sem prišla domov, utrujena od dneva, me je pričakal grozen prizor belih obrazov in rdečih oči. Poleg vseh tegob, ki jih je imel Ben, je doživel še hud epileptični napad. V atriju, tako je pripovedoval mož, se je valjal po tleh, pena se mu je pocedila iz gobca. Mož je porabil veliko energije, da ga je ujel v odejo, ga stisnil k sebi ter ga pomiril. Po tem napadu je bil pes samo še senca samega sebe. Svoje velike košare, ki je bila v hčerkini sobi, ni več zapustil. Sedeli smo za mizo v sosednji sobi, ko smo slišali mukotrpne stoke, joke, zavijanje, kot da ga pri živem telesu dajejo iz kože. Grozno. Hčerka je jokala, ni se ga upala več niti pobožati, kaj šele objeti.

Moram vam povedati, da je Ben zadnje pol leta vsako noč spal na njeni postelji. Ja, tudi polulal jo je. Hčerka je vztrajala, želela ga je imeti pri nogah. Ugodila sva ji. Pod rjuho smo dali nepremočljivo podlogo ter večkrat napolnili pralni in sušilni stroj. Ljubezen ne pozna meja!

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."

Slovo

Po elektronski pošti sem sporočila, da bo hčerka v šolo zamudila. V službo sem poslala sporočilo, mož pa je delal šele kasneje. Vsi trije smo pospremili Bena na pot v pasji raj. Da, tudi takrat še ne osem let stara hčerka.

Postopek je bil popolnoma enak kot pri Bibi – pomirjevalo in nato zadnja injekcija. A razlika med psoma je bila več kot očitna. Medtem ko Biba zadnjih nekaj mesecev ni živela v bolečinah, Ben je. Ko je prejel prvo pomirjevalo, se je njegovo telo vidno sprostilo. Krč na obraznih mišicah je popustil in takoj je bil videti nekaj let mlajši. V starih, s sivo mreno prepredenih očeh je bilo videti veliko olajšanje.

Vsi trije smo bili pri njegovi glavi, a dejansko je pred njim stala hči, ga božala, mu prigovarjala in se od njega častno poslovila. Takega ravnanja niso sposobni niti odrasli ljudje in zelo sem ponosna nanjo, da se je od svojega pasjega prijatelja poslovila tako lepo.

Doma smo veliko prejokali, še posebej hčerko je odhod pasjega prijatelja precej zaznamoval. Sedaj je minilo že 16 mesecev in še vedno mu zvečer zaželi lahko noč.

Kako otroku razložiti smrt

Kot mama sem iskala načine in razlago že pred usodnim dnem. Nisem je našla. Našla sem jo v sebi tisti trenutek, ko je bila moja razlaga potrebna. »Veš, Lara, Ben je tukaj,« sem pokazala sem na srce in na glavo. »In vedno bo z nami tukaj. Ni ga v fizični obliki, bo pa vedno ostal z nami. Lahko jokaš, nikoli ne zadržuj svojih čustev in vedno se lahko pogovarjaš z njim. Kadar potrebuješ pogovor, sem tukaj.«

Slovo od pasjega (mačjega ali drugega) prijatelja ni nikoli lahko. Nanj nikoli ne moremo biti pripravljeni, ne moremo vedeti, kako ga bomo prenesli in kaj nam bo pomagalo prebroditi izgubo.

Biba in Ben sta bila skupaj sedem let. Ben in Aja eno leto. Ostane skleda za hrano in vodo, ostane povodec. Moraš na sprehod, se igraš, božaš in crkljaš, vse je, kot je bilo. Le minus ena.

Imejmo jih radi, saj nas imajo oni brezpogojno radi!

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE