Takrat je bilo v naselju na ducate mačk in ravno toliko psov. Prevladovale so predvsem velike pasme, medtem ko je danes trend naročnih psov. Spomnim se primerov, ko so imeli lastniki  v dvosobnem stanovanju tudi nemško dogo. Naši pasji sosedje so bili nemški ovčarji, bokserji, dobermani, labradorci, zlati prinašalci in tudi irski sestri.

Od desetih srečanj je eno pozitivno, v vseh drugih devetih pa naletim na neodobravanje.

Kakci se takrat niso pobirali, psi so bili večinoma spuščeni. Morda se ti je kdaj kateri od njih nenamerno zakadil pod noge, ker je ravno tekel za žogico. Morda je ravno pritekel vesel po stopnicah po osmih urah, ko je lastnik prišel domov, in je tekel naprej odtočit in ti je prekrižal pot. Večkrat sem v naselju videla tudi potepuške pse, ki so naš konec le prečkali. Mirno, kot psi iz kakšne današnje risanke.

Otroci smo se zunaj igrali, na nek način smo bili prepuščeni samim sebi, danes pa starši otroke spremljajo na igrišče še, ko so že v tretjem in četrtem razredu. Ja, vem, veliko stvari se je spremenilo. Tega se zavedam. Tudi jaz sem bila kuhana in pečena zunaj s hčerko na igrišču od njenega drugega tja do sedmega leta. Danes pa grem tja le, če zunaj vidim kakšno mamico, da poklepetava.

Ker sem bila tako veliko na prostem z njo in ker je naše stanovanje tik ob igrišču, sem poleg velikokrat imela našega Bena, kasneje oba psa. V tem času sem doživela marsikatero situacijo, ki vključuje starše in njihove otroke v srečanju s psi.

Večina srečanj je negativnih

Od desetih srečanj je eno pozitivno, v vseh drugih devetih pa naletim na neodobravanje. Poslušam stavke, kot so:

• Pes je tam, pojdi stran.
• Pazi, pes gre.
• Joj, umakni se, da te ne ugrizne.
• Nikar ga ne pobožaj. Psi so umazani, boš zbolel.
• Pazi pes, psi imajo bolhe.
• Glej ga, kako je nevaren, kar renči.
• To so ti buldogi, to so zelo nevarni psi.

Neham? Prepričana sem, da lahko, če še malo pobrskam po spominu, najdem še kakšno neprimerno izjavo. Morda si z današnjo kolumno upam preveč. Bom pa izkoristila prostor, da pojasnim vam, 'hejterjem' psov, da so psi veliko bolj čisti, prijazni in bolj srčni kot mnogi iz 'pasme' ljudi.

Od kod strah?

Bom pa izkoristila prostor, da pojasnim vam, 'hejterjem' psov, da so psi veliko bolj čisti, prijazni in bolj srčni kot mnogi iz 'pasme' ljudi.

Zakaj je mlada mamica dvignila otroka v naročje, ko sem šla mimo z Benom, ki je bil na povodcu? In prišepnila, da je to grdi in strašni pes, ki hodi in renči? Ne, mamica, francoski buldog in večina pasem, ki ima potlačene smrčke, ne renčijo med hojo, ampak tako dihajo.

Zakaj se moram otroku, ki vidno želi k psu, ki je na povodcu in se z obnašanjem dobrika otroku, umakniti? Starši, nosite v sebi travme iz otroštva? Vas je kdaj napadel pes? Morda koga že, ne pa toliko ljudi z otroki, ki so meni in Benu ali Aji obrnili hrbet. Vsi, ki se bojite psov, se morate že zavoljo svojih otrok soočiti s tem strahom, sicer ga predajate iz generacije v generacijo. Psov pa je vse več.

Jaz sem imela grozno fobijo pred pajki. Okamenela sem, pozelenela, otrpnila, nehala dihati in klicala na pomoč. Ko sem postala mamica, sem nekega večera šla preverit v sobo spečega otroka  ̵  in kaj sem zagledala na hčerki? Velikega črnega pajka. Groza! A prijela sem ga z golo roko in ga zalučala skozi okno. Od takrat sem fobije ozdravljena, maram jih pa še vedno ne.

!!galerija!!

Umazani so, polni bolh, zbolel boš … Zakaj, resnično bi rada vedela, zakaj ljudje tako razmišljate? Kaj so vam storili psi? Mogoče ste imeli slabo izkušnjo, ampak ne s psom, temveč z njegovim lastnikom. Pa četudi je bilo tako, svojega strahu in nejevolje ne morete projicirati na vse druge lastnike psov in posledično na svoje otroke.

Vem, da je vodnikov psov veliko in da si vsak po svoje razlagamo vzgojo, vodenje, socializacijo svojega psa in seveda sobivanja z okolico.

S psom v naselju

Živimo v strnjenem naselju. Kakce pobiramo od tedna, ko so uvedli predpis. Pse imamo na povodcih. Priznam, da Bena zadnje leto nismo imeli več, ker ni mogel biti privezan, saj mu je vsak nenaden rahel poteg s povodcem zadal ostro bolečino. Ajo imamo na sprehodu po naselju obvezno na povodcu, čeprav odpoklic deluje (rada steče za mačko). Oh, to so vsi trije radi počeli. Maček je en tak 'fajn objekt', ki se premika in teče.

Aja je zgodaj zjutraj na zelenici sredi naselja spuščena toliko, da jo pošteno utrudimo z žogo in naredimo vaje. Ja, še vedno jih delamo. In zvečer, ko je že tema in vsi majhni otroci že spijo. Smo vestni do soljudi v naselju. Preostanejo kratki sprehodi ali pa gremo kam drugam.

Nikakor ne želim povedati, da se lahko pristopi k vsakemu psu. Mislim pa, da je treba le prebrati telesno govorico.

Nikoli ne bom pozabila tistih nekaj minut začudenja otrok, starih okoli šest let, ko je Aja, krvava okrog gobčka, pritekla do mene. Pogledala sem, kaj se dogaja, stara je bila pet, šest mesecev: »Aaaa, zobek bo šel ven. Otroci, vas zanima, kako izpade zobek?« Brez besed so otroci strnili glave okoli mene in psa. Hop, hop in zobek je bil zunaj. Stali so mirno in zadrževali dih, jaz pa sem jih poučila, da ima mlad kuža mlečne zobke, tako kot oni, in da tudi ti izpadejo, potem pa zrastejo stalni zobje. Da si jih mora kuža tudi čistiti in kaj za čiščenje uporabljajo psi. S tem sem jim dala vedeti, da mora tudi pes (oziroma lastnik psa) skrbeti za zobke in naj si jih pridno ščetkajo tudi oni.

Nikakor ne želim povedati, da se lahko pristopi k vsakemu psu. Mislim pa, da je treba le prebrati telesno govorico – najprej psa in takoj zatem še lastnika. Če sta oba toga in lastnik zategne povodec, se takemu psu ne približam niti jaz. Je le ena vrsta, h kateri pristopim vedno! K francoskemu buldogu. Tudi pri tem  lahko rečem, da od desetih 'francozkov' pri štirih naletim na zategnjenega lastnika. Takim pa z veseljem in ponosom odgovorim, da sem bila lastnica 'francoza', in to 14 let. Včasih spremenijo pogled in mimiko, ne pa vedno.

Dovolite si pomagati

Dovolite, da vaši otroci nimajo enakih fobij, kot jih imate vi. In pes, ki je v rokah urejenega človeka, ni bolan in nima bolh. Še posebno pa apeliram na vse, ki živite po naseljih. Poučite se o tistih glavnih znakih pasje telesne govorice, kdaj je pes sproščen in kdaj napet. Že položaj njegovih ušes vam veliko pove. Kot odgovorni starši morate svojemu otroku, ki je ravno začel hoditi, morda že tekati naokrog, povedati, kaj pri psu sme in česa ne.

- Otrok nikoli ne sme teči za psom, še manj pred psom. V genskem zapisu psa je nekdo, ki teče, kot plen. Ne, ne bo ga pojedel, le tekel bo za njim, in če je pes malo večji, lahko otroka podre.

- Otrok nikoli ne sme vreščati poleg psa. Otroško vreščanje ima za psa previsoke frekvence. Saj vsi vemo, da živali slišijo veliko bolje od nas. Pes se upravičeno lahko prestraši in takrat lahko narobe reagira.

- Otrok nikoli ne sme psa ščipati ali ga vleči za ušesa.

- Nikoli ne sme pristopiti k psu od zadaj (enako kot pri konjih). Pes se lahko ustraši in lahko iz strahu ugrizne.

Naloga staršev je, da vprašajo lastnika, ali smejo.  Najprej naj sami iztegnejo roko, da jih pes lahko povoha, nato primejo otrokovo roko, če je sam še premajhen. Če je otrok večji (na primer starejši od treh let), naj sledi staršem. Potem naj starši pobožajo psa in s tem pokažejo, kako je pravilno. Samo navzdol v smeri rasti dlake. Mogoče psu godi obratno božanje, a tega ne vemo in ne izzivamo. Morda tak način božanja dovoli samo svojemu lastniku.

Če je lastnik zgovoren, lahko kaj vprašamo in s tem svojemu otroku razširimo znanje o živalih. Navsezadnje pa prijetno poklepetamo po napornem dnevu.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."