Pri naju z možem je znanje o psih povsem zaleglo do prihoda Aje, o čemer sem že pisala. Z velikim spoštovanjem sem izza vogala opazovala ljudi, ki so imeli res poslušne pse. Pes je hodil ob nogi, lepo mirno na popuščenem povodcu, na besedo je sedel ali dal prostor. Prišel je na klic ali žvižg, kar pomeni, da je odpoklic deloval. Sanje vsakega lastnika psa, kajne, in to ne glede na pasmo, velikost in starost.

Slaba izkušnja je psičko zaznamovala do konca življenja

Po dobrem letu bivanja pri meni je Bibo neko jutro napadla druga psica. Boj je bil grd in se je končal z luknjo v glavi. Dva šiva in zgodba zaključena … pa ni bilo tako preprosto. Strah pred napadom, ki se je tisti dan naselil v psico, jo je spremljal do konca dni. 15 let.

Tako je moja Biba življenje preživela na pet- do osemmetrskem povodcu, spuščena je bila le daleč stran kje na polju ali ob robu gozda. Če bi jo imela spuščeno, bi se ob vsaki priložnosti zakadila v psico, morda tudi psa, in to ne iz napadalnosti, temveč iz strahu, da bo spet doživela napad. Saj veste, napad je najboljša obramba.

Pred 23 leti ni nihče razmišljal o resocializaciji psov. Nekdaj je nismo poznali, danes pa je to samo vprašanje pasje šole ter časovnega in denarnega vložka.

Pred 23 leti ni nihče razmišljal o resocializaciji psov. Nekdaj je nismo poznali, danes pa je to samo vprašanje pasje šole ter časovnega in denarnega vložka. Biba je vlekla povodec. Sicer obvladljivo, a velikokrat moteče. Sedi, prostor, to je šlo. Nikoli se ni igrala tako, da bi ji metala žogo, ona pa bi jo prinesla nazaj. Tekla je za njo, jo ujela, odvrgla in šla po svoje.

Danes se igre s psom lahko naučimo v dobri pasji šoli. Tak način se imenuje krožna igra. Biba je bila samotarka in se z drugimi psi ni rada družila. Tudi samci je niso zanimali.

Ko je spoznala Bena, mladička, ki je bil takrat star šest mesecev, se je pri sedmih letih sprostila; vendar do psic nikoli več.

Velikokrat rečemo ali slišimo: »Ah, samo slabe navade pobirate eden od drugega.« Res je. Tako kot otroci to počnejo tudi psi. Ben je zaključil malo šolo, še preden smo se spoznali, kasneje pa od te šole ni znal skoraj nič več. Midva sva bila mlada in zaljubljena, psa sta imela drug drugega, bili smo srečna pasja družina.

Če pogledam nazaj, niti ne morem reči, da je bilo naporno imeti dva psa. Bila sta obvladljiva. Kdaj pa kdaj sta se ujezila na drugega psa, a brez prelite krvi. Midva sva si zapomnila, s katerimi psi se ne ujameta, in ko sva jih že na daleč zagledala, sva se jim umaknila. Precej preprosto.

!!galerija!!

Značaj psa je zelo pomemben

Karakter oziroma značaj psa ima pomembno vlogo pri vzgoji in socializaciji, zelo pomembno!

S prihodom popolnoma drugega karakterja, kot sta bila Biba in Ben, sva bila tudi midva primorana pogled na vzgojo psa spremeniti in se prilagoditi novi psički. Ob Ajinem prihodu sva naredila toliko napak, da bi o njih lahko pisala dva dni skupaj. Predvsem sva si rekla: »Pes je. Tako kot sta bila Biba in Ben.« A ni povsem držalo.

Po drugem dopustu z Ajo (samo Ajo, ko Bena ni bilo več z nami), sem porabila dva meseca in veliko prebranih spletnih strani, da sem našla pasjo šolo, ki je dobra na področju vzgoje oziroma prevzgoje slabih navad. S strahom sem šla na spoznavno uro. Aja bi glede na starost in nekaj slabega predznanja lahko šla že na drugo stopnjo, a je inštruktorica morala oceniti mene, ali sem sposobna voditi psa. Bila sem pripravljena. 

Ob Ajinem prihodu sva naredila toliko napak, da bi o njih lahko pisala dva dni skupaj. Predvsem sva si rekla: »Pes je. Tako kot sta bila Biba in Ben.« A ni povsem držalo.

Pred spoznavno uro sem pregledala vse posnetke pasje šole na YouTubu, začela hraniti psa iz roke in bila tako pripravljena na njihov način poučevanja. Konec septembra smo začeli in imeli dvakrat na teden uro pasje šole. Zunaj, v urbanem okolju. Poleg teh dveh ur smo vsak dan dvakrat po 20 minut trenirali tudi doma in rutinske sprehode spremenili v poučne. Samo tako smo lahko iz tedna v teden popravljali napake in psa v treh mesecih pripravili do hoje na popuščenem povodcu. Aja za druge pse ne kaže zanimanja, no, včasih še steče kakšnega pogledat, a se odzove na odpoklic in se vrne.

S pasjo šolo smo opravili 12 ur v urbanem okolju, največje delo pa sva opravila midva z možem doma. Ker je Aja najbolj ubogala njega, je več kot pol šolanja prevzel on. Čez zimo smo samo vadili in utrjevali povelja ter se zelo veselili marca, ko bi morali nadaljevati tretjo stopnjo in na koncu opraviti še izpit. A žal nam je koronavirus preprečil šolanje v živo z inštruktorjem. Lahko bi se udeležila spletnih tečajev, ki jih je naša pasja šola odlično pripravila, vendar bova počakala na »normalno« življenje.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."

Sedem mesecev za prevzgojo

Slaba dva tedna pred uvedbo ukrepov zaradi novega koronavirusa smo kupili nov avto. V starem se je Aja vozila zadaj na sedežu, v celoti prekritem s pokrivalom, a varno pripeta s pasom na oprsnici. Lahko si mislite, kakšen je bil avto. Ko smo domov pripeljali nov avto, sva se dogovorila, da bo pes zadaj v boksu, ki smo ga kupili že lani novembra in jo doma pridno, ampak zelo počasi navajali nanj. Sicer bo za nov avto potreben boks, narejen po meri, a bo treba še malo počakati.

Vseeno sva čas pametno izkoristila in sva Ajo dva tedna vsak dan postopoma navajala na skok v avto. Da je šla sama v boks, da je legla, da sva zaprla vrata boksa in zaprla prtljažnik. Za vikend smo se testno zapeljali do Save pri Črnučah, da prva vožnja ne bi bila predolga. No, pa saj ne moremo nikamor dlje …

Ajo sva v sedmih mesecih precej prevzgojila, »prevzgojila« sva se tudi midva. Na zahtevnega psa imava popolnoma drugačen pogled. Oziroma bi zdaj z vsakim psom delala po smernicah varnega odraščanja, socializacije, vzgoje in navajanja na novi dom. Menim, da moramo, ne glede na to, kašnega psa si omislimo, za njegovo in navsezadnje svojo dobrobit poskrbeti na začetku.

Otroka naučimo, da mora pogledati levo, desno in spet levo, preden prečka cesto, in ga ne bomo držali za roko do 30. leta. Tako moramo vzgojiti tudi psa, da počaka, da se odzove na klic in da usvoji nekaj osnovnih veščin za normalno sobivanje. Ne potrebujemo kaskaderskega psa, ki obvlada sto in en trikec, ne. Le psa, ki bo sobival po naših merilih.

Otroka naučimo, da mora pogledati levo, desno in spet levo, preden prečka cesto, in ga ne bomo držali za roko do 30. leta. Tako moramo vzgojiti tudi psa, da počaka, da se odzove na klic in da usvoji nekaj osnovnih veščin za normalno sobivanje.

Govoriti mladičku, ki je spuščen in 10 metrov od tebe: »Ne, ne skači po ljudeh,« nima nikakršnega smisla. Pes nima pojma, kaj mu govorimo. Skakal bo in plezal po drugih ljudeh in psih, dokler ga ne vzgojimo, da ne sme.

Pretirana navezanost

Aja je stara dve leti in pol in pred nami je še ena večja težava, ki jo moramo odpraviti. Zelo je navezana na nas. Ovčarka v pravem pomenu. Zanjo pomeni že oddaljitev ljubljenega človeka prava muka in takrat cvili. Kljub temu da mene, moža in hčer vidi, kljub temu da smo v njenem vidnem polju, cvili. Tako je bilo lani na morju, tako je še vedno, ko se odpravimo na izlet. Na tla razprostremo odejo (zdaj največkrat za Savo), hči in oče gresta do vode, medve z Ajo pa sva oddaljeni deset metrov. In ona cvili. Neizprosno postane živčna. Seveda postanemo živčni tudi mi in vse skupaj je res moteče. Težavo bova skušala odpraviti po metodah, ki jih poznava, če ne bo šlo, pa bomo vložili denar in čas v individualni trening.