V pasjih trgovinah so takrat že prodajali vrečke za iztrebke in meni so se zdele nepotreben strošek. Tedaj je bilo to novo in vrečke so bile veliko dražje, kot so danes. Danes kupim 300 vrečk in eno Ajino kakanje me stane 0,02 centa. Je to drago? Ne, nikakor.

Po drugi strani pa, zakaj je smiselno pobirati iztrebke? Odkar se spomnim, sem pasja ljubiteljica in število pobožanih psov pred dvajsetimi, tridesetimi leti je bilo bistveno manjše, kot je v zadnjih desetih letih. Kar želim povedati, je, da število psov močno narašča.

Kosmatinci na obrobju mest in iz vasi imajo na razpolago polja, kjer ne bo nihče stopil v njihov iztrebek. Poleg tega se psi radi umaknejo in potrebo opravijo bolj ob strani, morda pod kakim grmom. Ben je bil ves nervozen, če si ga gledal. Bart, prvi možev francoski buldog, pa je šel kakat tako globoko v grm, da ni bilo mogoče videti niti njega, kaj šele iztrebka. Biba je naredila kupček na svoji ustaljeni poti, Aja uredi, kjerkoli mora.

Naj se vrnem k smislu zgodbe. Pred desetimi leti sem postala mama. Doma smo imeli dva psa. Pobiranje pasjih iztrebkov nama je z možem od uveljavitve zakona do rojstva hčerke prešlo v kri, in takoj ko se nama zdi, da bo pes naredil kupček, pripraviva vrečko in iztrebek pobereva. Roke so čiste, kakca se niti malo ne dotakneva.

Psi imajo tudi driske. Kaj sva vestna in odgovorna lastnika naredila? Na pločnik sva polila vročo vodo in ga očistila s sirkovo metlo. Ne moreš sredi pločnika ali travnika pustiti take nesnage – ne gre!

Seveda se je kdaj zgodilo, da sem z vozičkom nevede zapeljala v pasji iztrebek. Tega ne opaziš takoj, le v stanovanju čez čas nekaj grozno smrdi. Ko je bila hčerka dovolj velika, da je lahko sedela v peskovniku in se igrala s kanglicami in lopatkami – glej ga no, pasji iztrebek. Minilo je trinajst mesecev. Hči je shodila in: »Laraaaaa, pazi pasji kakec!« Ker zgled vzgaja, je kmalu dojela, da starša pobirata iztrebke za Benom in Bibo. Ko je začela tvoriti stavke, ni minilo dolgo, da je rekla: »Kakec mami, ne, ni lepo …« ali »Mami, kakec pobrati.«

Ob poti, ob pločniku, na pločniku, na zelenici, kjer dnevno tekajo otroci, na otroškem igrišču, na ploščadi pred trgovino in, navsezadnje, na kamniti plošči čisto pred vrati v naš atrij. Žal nimam slike, ker je mož ob šestih zjutraj, ko je peljal ven našo Ajo, ponorel, iztrebek takoj pobral in ga odnesel v koš. Vsak dan smo trikrat, včasih štirikrat zunaj z Ajo, prej z Benom, Bibo … In sleherni dan sem mi zgodi, da v zelo strnjenem naselju, kjer živi najmanj pet tisoč ljudi, kjer je ogromno otrok, v katerem so trije vrtci in ena osnovna šola, predno poberem Ajin iztrebek, nabašem na tujega.

Psi imajo tudi driske. Njihove posledice lahko prav tako pospravimo za njimi. Beni je zadnje dve leti zaradi bolečin užival za prebavo nehvaležne protivnetne tablete in od časa do časa ga je črevesje pustilo na cedilu. To smo potem uspešno odpravili s hrano znamke Canagan. Žal mu je včasih ušlo sredi pločnika, grda slika. Kaj sva vestna in odgovorna lastnika naredila? Na pločnik sva polila vročo vodo in ga očistila s sirkovo metlo. Ne moreš sredi pločnika ali travnika pustiti take nesnage – ne gre!

!!galerija!!

Najboljše pa so reakcije lastnikov, ko vidijo, da so bili ujeti v objektiv (moževo ali moje oko). Vrstijo se izgovori: čuvam psa, ne vem, kje imajo vrečke; pa kaj, saj je samo drek; ojoj, vrečk nam je zmanjkalo … Deležna sva bila že nesramnosti in hujšega verbalnega nasilja.

Najboljše pa so reakcije lastnikov, ko vidijo, da so bili ujeti v objektiv (moževo ali moje oko).

Na Ajinem povodcu je pritrjen etui, v katerem so vrečke, velikokrat jih najdeva tudi po žepih jopic, plaščev in drugih oblačil. In zelo rada pomoliva vrečko nejevoljnemu lastniku, da bi iztrebek le pobral.

Učimo se vsak dan. Vsak dan dobimo nove naloge in obveznosti. Takšno je življenje. In če smo bili kar leto dni doma ob 21. uri, smo lahko tudi vestni lastniki in poberemo ta nesrečni kupček.

Majhen pes naredi bobek, zato zanje prodajajo majhne vrečke. Res je! Za jorkširskega terierja denimo lahko kupite prav majhne vrečke, ker kuža v enem tednu količinsko ne iztrebi toliko kot tridesetkilogramski pes v enem dnevu.

Če smo bili kar leto dni doma ob 21. uri, smo lahko tudi vestni lastniki in poberemo ta nesrečni kupček.

Zakon, ki se je nama z možem na začetku zdel neumen, naju je spodbudil, da sva razvila odgovornost do sebe in do drugih in da sva danes zagrizena pobiralca pasjih iztrebkov. Prav tako ne odmetavava na tla papirčkov, plastenk in podobnih reči. Konec koncev vzgajava otroka in naj ponovim, da najbolje vzgajamo z zgledom.

Misel za konec: Bodi dober, upoštevaj druge. Ne glej samo nase.

Srečno.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."