Bine Volčič: Zakaj bi morala imeti vsaka hiša vsaj nekaj kokoši

Ko se je znani chef in nekdanji televizijec Bine Volčič z družino preselili na Goričko in postavil temelje posestva Monstera, so bile kokoši od samega začetka »del plana«. Kot kuhar je bil namreč vajen razmišljanja, kako ostanke pretvoriti v nekaj uporabnega – in pernata ekipa je vrhunska za te namene.

»Če bi pri vsaki hiši imeli štiri, pet kokoši, bi se vprašanje bioloških odpadkov zelo zmanjšalo, mar ne? Kokoši sklenejo krog: z veseljem pojedo vse, kar ostane: solato, riž, kašo ... Z njimi sploh ni veliko dela, potrudiš se, da jim priskrbiš najboljšo hrano, in to je vse. V zameno dobiš najbolj kakovostno in zdravo sestavino, jajce,« razlaga Volčič.

Trenutno ima jato kakih petnajstih ptic, že nekaj časa se odloča, da bi jo celo povečal, kajti pri Volčičevih potrebe niso majhne. Ne le gostje, ki prihajajo na podaljšane vikend umike k njim na Goričko, tudi sam za zajtrk izredno rad je jajca na oko. Tudi sedem naenkrat jih je sposoben pojesti. »Že kako leto in pol jih uživam res redno in se mi zdi, da se to pri mojem počutju in telesni moči zelo pozna. Nesporno dejstvo je, da gre za polnovredno živilo, bogato s koristnimi maščobami in beljakovinami. Ne vem sicer, ali bi to vsakemu človeku tako ustrezalo kot meni – vsak mora pri sebi vedeti, kako deluje njegov organizem,« pravi.

»Ob vikendih, ko v hišo pridejo gostje, pa so tudi neke vrste dogodek: polna košara čisto svežih jajčk je res dober začetek dneva. Vsakega gosta prosim, ali mu jih lahko pripravim po svoje. Takole: poskrbim, da se okrog beljaka naredi zlato rjav rob, da malo še zahrusta. Rumenjak mora biti obvezno tekoč. Potem so tu dodatki: posip iz drobnih precvrtih ocvirkov, tanko narezan por, malenkost česna, pa še mešanico začimb s suhimi jurčki dodam in nazadnje par kapljic bučnega olja,« pripoveduje Bine Volčič. »Razlika v okusu, teksturi in barvi, ko gre za domača jajčka, je res velika. Veš, kaj so jedle tvoje kokoši, in si prepričan, da je to nekaj najboljšega, kar lahko daš gostu.«

Dobro bi bilo, če bi bile kokoši pri vsaki hiši, kajti te simpatične živali, ki jih pogosto nimamo prav za mar, na prav poseben način sklenejo krog hrane v gospodinjstvu. FOTO: Sonja Ravbar

V tretje je Rado

Kokoši Volčičevih, ki zdaj poskrbijo za kakih deset jajc na dan, sicer nimajo imen, kajti lastnik pravi, da jih zaradi velike podobnosti težko loči med sabo. A to ne pomeni, da ima neoseben odnos: zjutraj, ko prinese hrano, so vsi veseli. Kokoši zajtrka, Bine pa zato, ker misli, da so vesele njega.

Pravzaprav, nekdo pa ima ime. Petelin. Že tretji je, s katerim poskušajo srečo. Eden je pobegnil, drugi je bil napadalen ob neprimernih trenutkih – ne na primer takrat, ko bi moral opravljati svoje naloge. Te so, pravi Bine Volčič, da bi »svoja dekleta vseeno malo ubranil pred kuno ali kraguljem, bil v primernem trenutku glasen«. Ko so dobili novega, so upali, da ljudski rek drži in v tretje gre, še posebej če je petelin – Rado.

Pa še ena kokoš izstopa, saj se je zelo navezala na Bineta. Imela je zdravstveno težavo, zaradi katere so bile njene tovarišice do nje neusmiljene. Tako narava deluje. Dokler se ni pozdravila, so jo spustili, celotno posestvo je imela na voljo. V tem času se je psihološko tako spremenila in udomačila, da Binetu vsako jutro, ko pride s hrano, skoči v naročje.

Kako pa v družini, v kateri pojedo toliko jajc, gledajo na praznik, ki ga zaznamujejo pirhi? »Pri nas niso v ospredju. Ne pozabite pa, da sem Gorenjec in zato za veliko noč rad delam prato. Najbrž veste, koliko jajc se za to porabi. Ampak če sem čisto iskren, bolj se nam zdi bistveno nekaj drugega: da za praznik vsi pridemo skupaj. Za velikonočni ponedeljek se nam je napovedalo petindvajset ljudi: družina in najbližji prijatelji.«