Kompost ni kup smeti, z njim se moramo truditi

Kompostni kup, bolje rečeno zaboj, najdemo skoraj na vsakem vrtu. Vrtičkarji vedo, da je treba vse organske odpadke nekam metati – to je kompostni kup. Vendar je to tudi vse, kar je večini znano. Zato jim ni jasno, kaj početi s polnim košem odpadkov, ki to naj ne bi bili. Če želimo, da se bodo spremenili v najboljše vrtno gnojilo, mora biti kompost plod našega dela in nanj poleti ne smemo pozabiti.

Kompostni kup ne sme biti na soncu

Kompostni kup mora biti za pravilen potek razpadanja (ne gnitja!) organske snovi zračen in primerno vlažen. Zato mora biti v senci, saj so poletna pripeka in sončni žarki zanj lahko uničujoči. Če v njem zmanjka vlage, propadejo vsi mikroorganizmi, ki so odgovorni za pravilno razgradnjo organske mase. Zavarovati jih moramo pred vremenskimi vplivi. Posebno zadnje čase, ko so poletne nevihte vse hujše, veter močnejši, zimski mraz pa pride ali tudi ne, je to še bolj pomembno.

Mesto za kompost mora biti zasenčeno, da se na soncu ne izsušuje in pregreva, in zavarovano pred vetrom, ki ga še dodatno izsuši. Na vrtu si izberemo kakšno večje drevo in zavetje okrasnih grmov ter mednje postavimo kompostni zabojnik. Na kmetiji lahko celo namerno zasadimo grmičevje. Po mnenju nekaterih biovrtnarjev ima kompostni kup najraje soseščino leske in bezga. Soseščina okrasnih grmov, cvetočih in jeseni polnih jagod, bo naredila kotiček za kompost tudi lep in zanimiv, ne pa nekaj, kar je treba skrivati.

Namesto grmovnic ga lahko varujejo tudi koristne rastline, kot so visoki fižol izmenično s sladko koruzo, robide na visoki opori, ribezovi grmički in podobno. Lahko postavimo ogrodje in nanj napeljemo lepe, plezajoče okrasne rastline, enoletnice ali trajnice. Tudi okrasne in jedilne buče ali celo kumare ga bodo v poletni vročini učinkovito zastirale.

Material ne sme biti ne suh ne prevlažen

Kompostni material mora biti ves čas tako vlažen, da se sprijema, iz njega pa ob stisku v pesti ne sme teči. Izsuševanje preprečimo najprej tako, da je kup vedno prekrit z ustreznim senčnim materialom – vejami, koruznico, smrečjem, lesenim, prepustnim pokrovom, deskami … nikakor pa ne s folijo. Če mislite, da je presuh, ga morate zaliti. To naredite tudi, kadar nanj naložite debelejšo plast suhega materiala – listja, sena in podobnega.

Zalivate ga lahko z deževnico ali postano vodo, še bolje je, da v vodo namočite koprive ali nadzemne dele baldrijana. Namočite lahko tudi nekaj pesti gnoja ali že kompostiranega materiala. Vse to bo proces razgradnje pospešilo, zato nakup temu namenjenih pripravkov ni potreben.

Kompostni kup ne sme biti zbit

Mikrobi, ki so na kompostu najmarljivejši delavci, potrebujejo za svoj obstoj tudi zrak. Zato moramo poskrbeti, da bo kup ves čas zračen. Kako to dosežemo? Najprej na dno naložimo kup večjih vej ali koruznice, ki bo deloval kot drenaža, saj voda najpogosteje zastaja na dnu kupa. Drenaža bo zagotovila močnejše zračenje, saj se bo začelo že od spodaj. Šele nanjo začnemo nalagati organske ostanke.

Kompostnik naj bo narejen zračno, s presledki, luknjami, skozi katere se bo zračil. Neprepustni plastični materiali zahtevajo veliko več nege komposta kot leseni ali žičnati. Plasti, ki jih nalagamo, ne smejo biti nikoli predebele, to pomeni največ 10 cm istega težkega materiala, kot so kuhinjski odpadki, mokra, pokošena trava ali populjene rastline, pri katerih se na koreninah drži še veliko zemlje. Listje ali posušeno travo lahko naložimo v debelejši plasti, do 30 cm.

Kup vsaj enkrat, bolje pa večkrat, prezračimo. To naredimo tako, da z grabljami privzdignemo ves material, tudi tistega pri dnu, in ga poskušamo po najboljših močeh premešati. Ponekod dobimo zelo uporabno zavito kovinsko cev, s katero lahko zračimo kompost. Če se začne širiti vonj po gnilem, je skrajni čas, da se lotite dela, mešanja, zračenja. Nikakor ne »zdravimo« z nasutjem apna ali podobnih pripravkov. Zelo zanimiv se mi je zdel predlog, ki sem ga pred leti našla na internetu. Že med nalaganjem plasti na vsakih pol metra višine položimo dve daljši palici, ki gledata iz kompostnika ali kupa. Enkrat na mesec dva najmočnejša člana družine primeta palici vsak na svoji strani in material čim bolj pretreseta. Preprosto, če kup ni prevelik, predvsem pa, če smo poskrbeli, da vanj tudi ni preveč zatekala padavinska voda.

Če naložimo večjo količino mokrih, predvsem kuhinjskih odpadkov ali pokošene trave, po tej plasti takoj nasujemo suh material. Odličen je pepel, uporabimo lahko tudi seno ali slamo, lahko pa vmes položimo tanjšo plast namečkanega časopisnega papirja, vendar ne tistega sijočega.

Končna oblika kompostnega kupa naj bo takšna, da je na sredini višji, ob straneh pa nižji, da padavinska voda z njega odteka. Na koncu ga pred izhlapevanjem poleti in nizkimi temperaturami pozimi zavarujemo z debelo plastjo slame, listja ali sena. Lahko ga pokrijemo tudi s platnom ali nekaj plastmi agrokoprene. Material mora prepuščati vlago in zrak, zato ne smemo uporabiti folije.

Kaj ne sodi na kompostni kup

Upam, da je večini vrtičkarjev jasno, da plastika, folija, steklo in drugi nerazgradljivi materiali nikakor ne sodijo na kompost. Manj znano je, da tudi mesnih ostankov in kosti ne odlagamo nanj. Ti bi privabili živali, ki bi kup razmetavale in delale na njem škodo. Poleg tega nanj ne mečemo ostankov citrusov, saj upočasnjujejo ali celo ustavljajo kompostiranje. Nekateri opozarjajo še na olupke banan, saj enako kot rezano cvetje iz cvetličarn pogosto vsebujejo veliko ostankov fitofarmacevtskih sredstev. Zaradi možnosti okužbe s črevesnimi zajedavci na kompostni kup ne sodijo iztrebki psov in mačk. Z gnojenjem zelenjave bi se namreč z njimi lahko posredno okužili tudi mi.

Iz materiala vedno odstranimo populjene trajne plevele, ker njihove korenine preživijo proces kompostiranja, mraz, vročino in druge nevšečnosti. Semenske, enoletne plevele lahko kompostiramo, posebno če jeseni kup namerno zložimo po plasteh, med katerimi so tudi plasti gnoja ali nepreperelega starejšega komposta. V tem primeru se namreč razvije dovolj visoka temperatura, ki uniči kaljivost plevelov. Najpogostejši trajni pleveli so slak, osat, kislica, regačica, pirnica, divji sirek, enoletni ali semenski pleveli pa ščir, loboda, rogovilček, regrat, tolščak, enoletne semenske trave in še nešteto drugih – mednje sodi v zadnjem času najpogosteje omenjena pelinolistna ambrozija. Tudi večje, posebno trnate veje potrebujejo za razgradnjo veliko časa. Lahko jih zdrobimo s posebnimi drobilniki, vendar jih je potem bolje uporabiti kot zastirko na okrasnem vrtu.

Vedno je veliko vprašanj, kako je z listjem. Listje se običajno razgrajuje počasneje od drugega organskega materiala, zato pogosto piše, da ga na kompost ne dajemo. Pomagamo si tako, da so plasti listja vedno zelo tanke (10 cm), nanje pa nasujemo plast gnoja ali napol preperelega komposta. Plast listja tudi zalijemo, da jo rahlo namočimo. Resnica pa je, da ne kompostiramo listja orehov in hrasta.

Tudi organski material, tretiran s kemičnimi pripravki, kot so olja, laki in podobno, ne sodi na kompostni kup. Zelo pogosto je tako obdelano lubje za prekrivanje okrasnih gredic. Ostanke močno obolelih rastlin za več dni namočimo in šele tako razpadle kompostiramo.

Ostanki številnih zelišč so lahko del kompostnega kupa, vendar ne pelin, vratič in žajbelj ter orehovo lubje – teh ostankov namreč deževniki ne marajo. Tudi organskih ostankov z robov bolj prometnih cest ne kompostiramo.

Večina vas ve, da odlagamo na kompost vse organske ostanke, ki jih pridelamo v gospodinjstvu. Pa veste, da je odličen kompostirni material tudi prah iz sesalnika (če v njem ni plastičnih in drugih ostankov), pa dlaka domačih ljubljencev in naši lasje, ovčja dlaka, lesne saje in pepel, ostanki iz vinogradov, kavna in čajna usedlina?

Živa bitja niso naši sovražniki

Mnogi mi prestrašeno pripovedujejo, da so na kompostu našli nekatere živali. Vsaka od teh ima v kompostnem kupu svojo vlogo. Zato naj vas življenje in mrgolenje ne moti. Je pa res smiselno, da kompost pred uporabo presejemo skozi grobo mrežo. Grobi del pustimo v kompostnem kupu kot pospeševalec kompostiranja, fini del pa uporabimo za gnojenje. V grobem delu bo ostala tudi večina deževnikov, ogrcev, gosenic … skratka življa, ki občasno res lahko pomeni nevarnost na vrtu, v kompostu pa opravlja koristno delo, ko organsko maso spreminja v hrano za rastline.

Zmota, da z organskimi gnojili ne moremo gnojiti preveč

Številni vrtičkarji, žal pa tudi ekološki kmetje, menijo, da z gnojem in kompostom ne moreš gnojiti preveč. To seveda ne drži. Res je, da je organska masa vir počasi sproščajočih se hranil za rastline, torej nekakšen rezervni lonec zanje. Vendar če je v tem loncu veliko mase, se iz njega ob ugodnih razmerah sprosti preveč hranil. Potem so rastline veliko bolj privlačne za škodljivce, bolj jih napadajo tudi škodljive glivice in bakterije.

Zato velja, da tudi pri gnojenju s kompostom upoštevamo količino. Res pa je, da lahko z njim gnojimo vse rastline na vrtu, vrtnine, okrasne rastline in sadno drevje in tudi trato, z gnojem pa samo nekatere. To je še ena prednost komposta. Kompost je nepogrešljiv del ekološkega vrta, naj vam dobro služi.