Tudi če imamo majhen vrt, v katerem ni prostora za medovita drevesa, lahko čebelam pomagamo s pravilno zasnovo nasadov s trajnicami. Med njimi jih je veliko, ki medijo, najprimernejša kombinacija pa je takšna, v kateri ves čas kaj cveti – od zgodnje pomladi do pozneje jeseni.

Pred dnevi smo se udeležili ene od delavnic na to temo, ki sta ju organizirala Čebelarska zveza Slovenije in vrtnarija Trajnice Golob-Klančič, v kateri posvečajo v zadnjih letih posebno skrb uvajanju trajnic, ki medijo in so zaradi trpežnosti uporabne pri zasajanju vrtov in javnih zelenih površin. Njihov nabor obsega že blizu 400 vrst in sort. Zlasti pri urbanem čebelarjenju so takšne trajnice zelo pomembne, saj mnoge medijo tudi takrat, ko na lesnatih rastlinah ni paše, medovite kmetijske kulture pa so pogosto preveč oddaljene. Vrtnarija skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije pri promoviranju sajenja medovitih trajnic sodeluje z nekaterimi občinami, šolami in mentorji šolskih čebelarskih krožkov. V Sloveniji je tako nastalo že veliko vzorčnih nasadov z medovitimi trajnicami ob zasebnih in šolskih čebelnjakih, nekatere občine so se zavezale, da bodo z njimi zasajale površine na cestnih krožiščih in mestnih okrasnih gredicah, ozaveščanje že kaže rezultate, podobno kot jih je imela promocija sejanja ajde kot strniščnega posevka, saj se je površina, zasejana z njo v Sloveniji, v zadnjih šestih letih povečala za osemkrat. Ajda je nam­reč za čebele posebej dragocena, ker prav tako cveti v obdobju, ko v naravi ni obilnih virov medičine in cvetnega prahu. Njeno cvetenje avgusta in septembra spodbuja matice k zaleganju, hkrati pa povečuje možnosti za uspešno prezimitev čebel.

V naših krajih je največje brezpašno obdobje za čebele prav julija in avgusta. V tem času sta vsaka sveža kapljica nektarja ali košek obnožine (cvetnega prahu), nabran na cveticah, še kako dobrodošla. Ne samo jeseni, pač pa nasploh povzročajo zmanjševanje čebelje paše izguba travnikov in drugih območij, ki so bila nekdaj vir hrane za opraševalce in druge živalske vrste, vse intenzivnejše kmetijstvo z monokulturami in sodobni način košnje. Medtem ko so kmetje nekdaj kosili travnike šele junija, ko je glavno cvetenje minilo, jih zdaj zaradi intenzivne živinoreje veliko bolj zgodaj, že pred prvim majem. Prezgodnje in prepogosto košenje tudi preprečuje, da bi semena travniškega cvetja dozorela.

Ker je pri iskanju informacij marsikdo še vedno v zmoti, kaj so trajnice, ponovimo kratko definicijo: to so zelnate (ne olesenele) okrasne rastline, ki so pri nas prezimno trdne, preživijo veliko let, iz zemlje vsako leto poženejo znova, nekatere med njimi pa so tudi zimzelene (od medovitih npr. bergenija). Vrtnarije s trajnicami ponavadi gojijo tudi sadike okrasnih polgrmov, pri katerih je spodnji del olesenel, zgornji pa zelnat. Tak primer je npr. za čebele zelo pomembna sivka, pri kateri je treba izbrati vrsto, ki je na celini prezimno trdna. Pri medovitih trajnicah dajemo prednost dolgoživim, po možnosti avtohtonim, ki ne zahtevajo posebne nege, kombinacijo za želeni estetski učinek in za to, da na vrtu ves čas cveti nekaj medovitih vrst, pa dopolnimo z drugimi trpežnimi vrstami. Bistveno – in najbrž samoumevno – je, da ne zahtevajo varovanja s kemičnimi zaščitnimi sredstvi, ki so za čebele zelo nevarna! Od tistih, ki so v zadnjih letih zelo priljubljene, so denimo mnoge sorte ameriških slamnikov (niso vse enako medovite), bela gavra, raznobarvni orientalski telohi ...

Medovite trajnice so torej tiste, katerih cvetovi dajejo čebelam medičino ali cvetni prah, nekatere pa oboje. Medičina ali nektar jim služi kot vir energije za fizične aktivnosti, delno prebavljen pelod (cvetni prah) pa je glavni vir beljakovin za zalego oz. razvijajoče se ličinke. Rastline najbolj medijo v lepem, a ne preveč suhem vremenu.

Izbor medovitih trajnic, ki jih nameravamo zasaditi na okrasnem vrtu ali v bližini čebelnjaka, prilagodimo predvsem rastnim razmeram, ki jih imamo na voljo – vrsti tal, oskrbljenosti z vodo in osončenosti. Večina dobro uspeva v običajnih vrtnih tleh, ki jih za sajenje pripravimo tako, da jih globoko prerahljamo, pognojimo z organskimi gnojili, preperelim hlevskim gnojem ali kompostom, pri katerih se moramo prepričati, da sta brez semen plevelov. Prav tako mora biti prst dobro očiščena korenin trajnih plevelov. Za sajenje sivk, žajbljev, možin, ožepka, kraškega šetraja, timijanov, nizkih homulic, pa tudi njihovih sorodnic hermelik so primerna odcedna tla, v katerih voda ne bo zastajala, medtem ko nekatere vrste zastajanje vode prenašajo ali celo potrebujejo: med njimi so krvenka, baldrijan ali etažne primule. Za zasaditve, ki jih bomo težko zalivali, je pomemben izbor trajnic, ki prenesejo občasno sušo: takšne so že omenjene hermelike, nizke homulice, s katerimi zasajamo tudi zelo revna tla in ekstenzivne zelene strehe, nageljčki, ameriški slamniki, jesenske astre ... Tudi sicer trpežnih trajnic, posajenih na vrtu (drugače je, če jih imamo v loncih ali manjših koritih), ni treba pogosto zalivati, temveč zgolj izjemoma ob hudih sušah, npr. temeljito enkrat na teden.

Na sončni legi se bodo od medovitih trajnic dobro obnesle sivke, žajblji in druge okrasne kadulje, ameriški slamniki, hermelike, jesenske astre, rmani, rudbekije, lepe očke, nageljčki, grenik ali iberis, bergenije in še mnoge druge. Prav zadnja omenjena, bergenija, ki cveti zgodaj spomladi, je primer trajnice, ki jo enako uspešno zasadimo tudi na senčne grede. Tja sodijo od čebelam zanimivih trajnic še telohi, plahtica, kresnice, svetilke ... Pred zasaditvijo se moramo pozanimati, kakšna bo oblika rast rastline čez nekaj let, da sadimo na primerno razdaljo, in zasajati nižje spredaj, v ozadje pa višje. Stop­ničasto oziroma piramidasto zasadimo tudi večje grede s trajnicami, kjer lahko v sredino, za najvišji del, uporabimo tudi zanimive medovite grmovnice. V nadaljevanju navajamo le nekaj primerov nezahtevnih medovitih trajnic in polgrmov, med katerimi je nekaj priljubljenih zelišč oziroma dišavnic.

Ameriški slamnik

Ameriški slamnik (Echinacea) lahko cveti vse od julija do oktobra, potrebuje dobro osončeno lego in nekoliko vlažna tla, čeprav prenese tudi občasno sušo. Priporočljivo ga je redno zalivati in tudi dognojevati, saj mu ustrezajo z organskimi snovmi bogata tla.

Sivka

Sivkini cvetovi so za čebele zanimivi, ker vsebujejo veliko nektarja. Cveti od maja do septembra. Kjer jo gojijo na velikih površinah, pridobijo tudi sortni sivkin med. V podnebju celinske Slovenije je prezimno trdna le ena vrsta, Lavandula angustifolia. Sadimo jo na zelo sončno mesto in dobro odcedna tla. Prav zastajanje vode je največkrat razlog za odmrtje, ne mraz. Priporočljivo je posaditi dobro ukoreninjene in na prostem vzgojene sadike. Tiste iz večjih lončkov bo treba po sajenju manj zalivati.

Mačja meta (Nepeta) cveti od junija do septembra. Je zelo nezahtevna, v mladosti, ko je še majhna, potrebuje zaščito pred mačkami, ki so po grmičkih zelo rade valjajo, ker jih privlači zaradi sestavine nepetalakton. Sodi med zelo medovite rastline, po prvem cvetenju jo lahko zelo porežemo, da znova zacveti in medi. Vrsta Nepeta fassenii se hitro razrašča, a ohrani kompakten kupček.

Dobra misel

Dobra misel ali origano (Origanum vulgare) je vsestransko uporabno zelišče, ki cveti od julija do septembra. Poleg tega, da je ta sonceljubna in za vlago nezahtevna trajnica, ki ne mara zastajanja vode v tleh, lepa v okras­nih zasaditvah, je zelo cenjena medonosna rastlina. Ponekod jo čebelarji uporabljajo za odganjanje voščenega molja iz čebelnjakov.

Jesenske astre

Med trajne jesenske astre uvrščamo različne vrste z vseh koncev sveta, v barvah od bele, različnih odtenkov rožnate, škrlatno rdeče do modre barve, njihova skupna lastnost pa je cvetenje jeseni, ko večina drugih rastlin že odcveti. Najlepše uspevajo, če so dobro osončene in v nekoliko vlažni zemlji, prenesejo pa tudi nekaj suše. Rade imajo odcedna tla in dognojevanje. V senci poženejo višja stebla in imajo manj cvetov.

Ni naključje, da čebelarji rudbekijo (Rudbeckia sullivanti) pogosto sadijo ob čebelnjakih, saj cveti vse od avgusta do oktobra. Poleg čebel privablja tudi čmrlje in ptice. Uspeva na vseh vrstah tal, na soncu in polsenci, med sušo jo redno zalivamo. Jeseni po cvetenju jo porežemo do tal. Njena sorodnica Rudbeckia fulgida velja v Sloveniji za invazivno vrsto.