Ptujski lük je staro ime za čebulo, ki je zaradi posebnega videza in okusa leta 2011 pridobil oznako zaščitene geografske označbe. Najdemo ga v obliki tradicionalnih vencev in manjših pakiranjih. Zaradi pletenja v kite ima ptujski lük več zelenega listja, listje je bolj žilavo in se ne lomi ob puljenju. Zadnje je zelo pomembno, saj ptujski lük že od nekdaj spravljajo izključno ročno. Suho podnebje ob dozorevanju in plitva, peščena, s hranili slabše založena tla, so razlog, da je sorta razvila ostrejši okus.

»Pridelovalci smo spoznali, da je v pridelavi ptujskega lüka pomembno upoštevati dobre stare kmetijske prakse. Že naši dedki so vedeli, da lük zahteva posebno nego, ročno sajenje, obiranje in pakiranje,« je dejal predstavnik pridelovalcev Branko Majerič. Območje pridelovanja ptujske čebule je zgodovinsko pogojeno in obsega ravninski del Ptujskega polja, ki se razteza med reko Dravo, reko Pesnico, mestoma Ptuj in Ormož ter obronki Slovenskih goric. Lükarji s Ptujskega polja so tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Še vedno ga pridelujejo na naravi prijazen integriran ali ekološki način, ki zagotavlja visoko kakovost njegovih plodov. Skladno z dolgo zgodovino pridelave so se v teh krajih razvili in obdržali mnogi lükarski običaji, tradicionalne jedi in tudi arhitektura hiš, katerih napušči so bili prilagojeni za sušenje lüka.

Čebula in česen sta nepogrešljivi sestavini mnogih jedi v vseh slovenskih pokrajinah. »Žal sta to zelenjadnici, ki še vedno zahtevata veliko  ročnega dela, zato cena slovenske čebule in česna ne more konkurirati ceni uvožene zelenjave. Glede na vedno strožje zakone o delu in davčno zakonodajo lahko pričakujemo, da bosta zagon in veselje, ki ga imajo po skoraj četrt stoletja (po letu 1990) ponovno slovenski pridelovalci zelenjave s pridelovanjem slovenskega česna in čebule, kmalu ugasnila,« je bilo slišati na posvetu, ki ga je pripravilo Slovensko združenje za integrirano pridelavo zelenjave.

Pridelava domačih sort ne sme in ne more biti tako intenzivna, kakor je pridelava visoko rodnih hibridov. Slovenske avtohtone sorte so nastale na slovenskih kmetijah, kjer se nikoli ni pretiravalo z gnojenjem, saj tega niti ni bilo veliko na voljo. »Razmišljanje, da bolj bomo gnojili, večji bo pridelek, je treba preusmeriti v skrb za kakovostno zemljo, saj imata tako čebula kakor  česen plitev koreninski  sistem, ki ne prenese zbijanja tal, predvsem pa še nimamo dodelane tehnologije pri sajenju in tudi spravilu pridelka. Edinstvene lastnosti, ki odlikujejo avtohtono čebulo s Ptujskega polja, slovenskemu potrošniku ponujajo kakovostno slovensko čebulo,« je na posvetu poudarila strokovnjakinja za zelenjadarstvo Miša Pušenjak in dodala, da zaščiteni ptujski lük ne pomeni samo ohranitev pridelave te tradicionalne sorte, ampak tudi dviga tržno pridelavo, povečuje konkurenčnost in možnost dopolnilne dejavnosti na manjših kmetijah, hkrati pa pomeni možnost za popestritev turistične ponudbe podeželja.

Kljub različnim tržnim priložnostim, ki jih ponuja ptujski lük, se njegovi pridelovalci srečujejo tudi s težavami, je opozoril Majerič: »Ena od lastnosti ptujskega lüka je različna velikost srčasto sploščenih čebul, ki so manjši od hibridnih in enakomerno okroglih glav čebul v trgovskih centrih. To pa seveda otežuje prodajo, kjer sta običajno uveljavljena le dva velikostna razreda.«