Fej, uši!

15. 5. 2012 | Besedilo: Matjaž Mastnak | Fotografije: Matjaž Mastnak

vrtnice, zatiranje uši, uši, škodljivci

Junij je mesec vrtnic, maj je mesec uši. Uši na vrtnicah. Za vrtničarje so uši frustracija, ker same pridejo in same ne grejo. Se da z njimi spopasti kako drugače kot s kemičnimi kanoni?

Običajni refleks na vrtne škodljivce je bil: po škropivo v zadrugo in vse »pošpricat«. Tudi uši na vrtnicah. Te uši se redno pojavljajo in so sprva predvsem odvratne, nato pa se, če jih ignoriramo, namnožijo do onemoglosti. Do onemoglosti vrtnic oziroma njihovih popkov. Močno zajedan vršiček propade in cvetja ne bo. Po drugi strani so uši na vrtnicah resna nadloga le maja in junija, nato ima z njimi le redkokdo težave.

Najprej osvetlimo, kako uši živijo. Na vrtnicah gre pretežno za šipkovo oziroma rožno listno uš (Macrosiphon rosae). Ta je na mraz presenetljivo odporna, saj odrasel osebek zdrži –10 °C, po drugih navedbah celo –15 °C. Spomladi so stare, ki obstanejo, takoj priprav­ljene na akcijo. Predvsem pa jesenski zarod uši odlaga zimska jajčeca, in to kam drugam kot med luske na brstih vrtnic. Hkrati z listki iz popkov se bodo izlegle uške iz jajčec. Spomladanske uške so same samice z velikanskim veseljem do razmnoževanja. To so samice, ki za zarod ne potrebujejo samčkov, torej ne zgubljajo časa s tavanjem po svetu, iskanjem partnerja in parjenjem. Rojevajo deviško in ličinke so spet same samičke, ki so prav tako deviškorodne. To je razlog, da je pomladna množitev tako nagla.

Kako uš živi? Sesalo zasadi v žilo, po kateri se pretakajo sladki produkti fotosinteze. Vodovodne cevi, ki iz korenin vodijo vodo v liste, zanjo niso zanimive. Ličinka se priklopi na sitasto cev in pije. Ker je izbirčna, ne poje vsega. Sladkorja ima kmalu dovolj, beljakovin pa zlepa ne. Zato sladko raztopino zavrže, tako rekoč pljune iz zadka ven. Odpadni sladkor na niže ležečih delih vrtnice povzroča črnenje listov. Toda ne bolezenskega črnenja, gre za glivice sajavosti, ki se namnožijo le na površini lista in ga pokrijejo s črno prevleko. Mala uš postane po desetih dneh odrasla: izleže prvo živo ličinko. In nato še eno in še eno in tako naprej do sedemdesete, ko se upeha.

Uši na vrtnicah so nadležne, ker zajedajo, ker povzročajo sajavost in ker prenašajo virusne bolezni. Vsake toliko se namreč skoti samica s krili, ki gre snovat nove kolonije, na svojem sesalu pa ohrani rastlinske viruse s prve rastline. Zadeva je primerljiva z deljenjem igle pri intravenoznih uživalcih drog. Virusi, ki se pojavijo na vrtnicah, so neozdravljivi. Okuženo vrtnico je treba izkopati in zažgati.

Mehanično odstranjevanje uši

»Uši se odpravljajo z vrtnic z malimi ščeti, kakor se vporabljajo za snaženje črevljev. U vsako roko treba vzeti jedno krtačico ter prijeti ž njima vejico, na koji sedé uši. Tako se potegne na lahko navzdol. Vršiček ostane nepoškodovan, pas pa strejo ščetine uši, da morajo le-ta brezpogojno poginiti.« To je napotek za boj z ušmi izpred stotih let. Takrat še ni bilo kemične industrije in new-age ekonomije, ki morata tržiti svoje orto in bio izdelke, da lahko služita in obstaneta. Dejansko se je mogoče z ušmi spopasti mehanično.

Prvi različek citiranega nasveta je, da delo opravimo z golimi prsti. Pazljivo potegnemo po poganjku in uši zmanemo. Prsti imajo več občutka kot ščetka. Elegantnejši in manj odvraten način je spiranje uši z vodnim curkom. Nastavimo pršilni curek na jakost, ko še ne poškoduje listov, in uši odpihnemo z vršičkov. Ne bodo prišle nazaj! Niso tako podjetne.

Prednost mehaničnega uničevanja je, da ne pobije naravnih plenilcev uši. Še tako bio-, eko- in new-age insekticidi pobijejo tisto, na kar padejo. Torej tudi pikapolonice, ličinke pikapolonic, tenčičarice in druge ušojede žuželke. Naravni plenilci se navadno razmnožijo šele takrat, ko je uši že preveč. Če pa imamo vrt v okolju, kjer podpiramo naravno ravnotežje, so pikapolonice naše sodelavke, ki nam pomagajo, niso pa eksekucijski vod, ki bi na žvižg priletel kot trop specialcev in opravil umazano delo na hitro in takoj. Če želimo računati na pomoč naravnih plenilcev, je treba biti dosleden in insekticidov pač ne uporabljati. Za podporo pikapolonic je treba na vrtu posaditi grmiče rmana, na katerih rade prezimujejo.

Se da z vonjem?

Pravijo, da močno dišeča zelišča od vrtnic odganjajo uši. Sivka, žajbelj, materina dušiča, ožepek – vonji vseh teh so menda za uši odbijajoči. Če že ni res, je pa vsaj lepo. Ker pa se to stališče vedno znova ponavlja, slišimo ga tudi od resnih vrtnarjev, je verjetno nekaj na tem.

Res je pa nekaj drugega: vrtnice in sredozemska zelišča nimajo enakih rastiščnih zahtev. Divje vrtnice so rastline gozdnega roba, kar pomeni, da imajo rade svetlobo, a ne brezobzirno žgočega sonca, vsaj ne 12 ur na dan. Gozdni rob je zaradi mnogih zelišč in grmovja bogat z opadom, ki ustvarja humozna, rodna tla. Na gozdnem robu so tla zasenčena in zato razmeroma vlažna.

Zelišča so prebivalci skale in peska, sonca in surove talne revščine. Skupni nasad zelišč in vrtnic je v celinskem podnebju neugoden za obe strani. Vrtnica je zaraščena in listi se ji zjutraj zlepa ne posušijo, zelišča pa se v predobri in prevlažni zemlji slabo počutijo. Čisto drugače je v Sredozemlju! Tam je kombinacija vrtnic in sivke krasna! Nočne rose poleti ob morju poleti ni, zato ni težav z listnim zdravjem, četudi je vrtnica zaraščena z družbo. Toplote je v mešanem nasadu dovolj. Kdor bi se rad na lastne oči prepričal, kako lepe so v vrtnice med sivko in srebrnolistnim vratičem, naj si poleti ogleda vrt ortopedske bolnišnice v Valdoltri. In naj ne pozabi, da je to mogoče samo nekaj sto metrov od Jadrana, in ne v Radovljici ali na Ravnah.

Vonj, ki ušem ne ugaja, oddajajo tudi zelišča, ki so zadovoljna z bogatimi in vlažnimi tlemi, kakršna godijo vrtnicam. Poprova meta v senčno ozadje in baziliko na sončni rob grede je že možnost. Močan vonj ima tudi vinska rutica, pa vratič in boreč. Baldrijan tudi, toda ta zel uši privlači in je ne bi tiščal k vrtnicam.

Druge žuželčje nadloge

Poleg uši napadejo liste in mlade poganjke šipkova grizlica, šipkova zavrtalka, listna ovijalka, šipkov škržatec, pršica prelka (rdeči pajek) in še vrste drugih žuželk. Samo pri zatiranju šipkovega škržatca uporabimo olje in poškropimo v zgodnji pomladi. To je olje, ki ga sadjarji uporabljajo pri zimskem škrop­ljenju sadovnjakov. Pri drugih škodljivcih odstranimo in uničimo napadeno listje, poganjke in ličinke. Pri velikih hroščih je uporaba insekticidov še manj učinkovita kot denimo pri ušeh.

Recepte za domače zvarke proti ušem na vrtnicah najdete TUKAJ.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE